Sončnica (lat. Helianthus annus L.) ali solnčnica oz. solnčna roža je rastlina iz družine nebinovk (Asteraceae, Compositae), kamor sodijo še invazivna ambrozija, regrat, endivija, pehtran, ognjič in številne druge. Gojiti so jo začeli pred 150 leti v Rusiji, od koder se je razširila po Jugovzhodni Evropi, glavni razlog za gojenje sončnic pa je visok delež olja v semenih (25 - 53%). Rastlina je bila tako poimenovana zaradi specifičnega gibanja glede na gibanje sonca - podnevi mu sledi s cvetom, ko pa sonce zaide, se cvet obrne proti tlom. Sončnica izvira iz Mehike in Peruja, bila pa je tudi simbol svetlobe in plodnosti. V Evropo so jo prinesli v 16. stoletju, sprva so jo gojili kot okrasno rastlino.
Sončnica ima dobro razvito korenino, ki prodre v tla globlje od 2 - 3 m in raste vso rastno dobo. Ima močne stranske korenine, ki v širino zrastejo do 120 cm in imajo zelo dobro sesalno moč. Steblo je na začetku razvoja tanko in mehko, sčasoma pa oleseni. Višina je odvisna od sorte in rastnih razmer ter se giblje od 75 - 400 cm.
Pri sortah z izjemno visoko vsebnostjo olja se steblo ne veji. Listi so sestavljeni iz dolgega in debelega peclja ter okroglega in rahlo nazobčanega lista. Cvet ali t.i sončnična glavica je skupina cvetov, ki se nahajajo na skupni osnovi in cvetijo postopoma, torej najprej zacvetijo neplodni cvetovi in nato rodni cvetovi. Glavica je razdeljena na 9 - 10 območij, po katerih poteka cvetenje (9 - 10 dni), sestavljena pa so iz 2 - 3 koncentričnih krogov cvetov. Najprej zacvetijo cvetovi na obrobju, nato tisti v sredini cvetnega polja, po 8 - 10 dneh pa začnejo cveteti cvetovi v središču glavice. V središču glavice so majhni rumeno-rjavi ali rdeče-rjavi cevasti cvetovi, okoli njih pa do 10 cm dolgi jezičasti cvetni listi.
Sončnica ni samooplodna, opraševanje poteka entomofilno. Čebele so najučinkovitejše opraševalke. Optimalne temperature za opraševanje in oploditev so 20 - 30°C. Ob neugodnih vremenskih razmerah žuželke ne letajo, zato pride do nepopolne oprašitve, posledica pa so zakrneli plodovi. Cvetenje traja od junija do septembra. Nekatere vrste sončnic so podobne omanu.
Plod je lahko črne, sive ali bele barve, dolg 7 - 23 mm, imenujemo ga rožka, v praksi pa seme. Pred napadom sončničnega molja so plodovi zaščiteni z zaščitno plastjo, ki jih naredi neprebojne. Nastajanje plodov se začne z rastjo semenske mase, ko se tvorijo tkiva za kopičenje olja, beljakovin in drugih spojin. Rast semena po oploditvi traja približno 2 tedna, sledi faza kopičenja olja in drugih snovi, ki traja 20 - 25 dni, in to je najpomembnejše obdobje v razvoju sončnic. Sinteza olja se začne 6 - 10 dni po cvetenju.
Sončnica ima kot pomembna oljna in beljakovinska kultura zelo široko uporabo, uporabljajo pa se lahko vsi deli rastline. Sončnice danes največ uporabljamo za pridelavo jedilnega olja. Sončnične beljakovine se uporabljajo za pripravo moke za živalsko krmo in beljakovinske moke, jedrca pa lahko neposredno uporabimo pri izdelavi peciva, gotovih jedi, kruha ipd. Sončnico gojimo na globokih, rodovitnih tleh z nevtralno reakcijo.
Sorodniki
Vrste
Glede na dolžino vegetacije delimo sortiment sončnic na:
- Zelo zgodnje sorte (pod 100 dni)
- Zgodnje sorte (101-110 dni)
- Srednje zgodnje sorte (111-120 dni)
- Srednje pozne sorte (121-130 dni)
- Pozne sorte (131-140 dni)
- Zelo pozne sorte (več kot 140 dni)
Najpogosteje gojimo srednje zgodnje in srednje pozne sorte, predvsem za pridelavo olja.
Od srednje zgodnjih sort so najbolj pogoste Apollon, Luka, Favorit, Fakin, Orion, Olio, Lucil, Barolo RM, NS Ronin, NS Konstantin, NS Romeo, NS Fantazija in Acer CL.
Apolon
Dolžina vegetacijske dobe je 110 - 115 dni, ima visok potencial pridelka (5 t/ha) in vsebnost olja 50 - 52%. Sorta ima močan in razvit koreninski sistem, ki ji omogoča rast na različnih vrstah tal. Odlikuje jo visoka odpornost na neugodne razmere in bolezni sončnic, optimalni čas setve za obilen pridelek pa je april. Znotraj vrste sejemo na razdaljo 18 - 20 cm, optimalno število rastlin pa je 64.000 - 66.000 rastlin/ha.
Luka
Luka ima visok potencial pridelka (6 t/ha) in olja (51 - 53%), zelo dobro oplojenost osrednjega dela glavice in visoko hektolitrsko maso zrn. Razdalja med vrstami pri setvi je 20 - 22 cm, optimalno število rastlin pa je 60.000 - 65.000/ha.
NS Ronin
NS Ronin je bujne rasti in je odporen proti poleganju. Dobro prenaša suhe razmere in ga lahko gojimo tudi na revnejših tleh. Ima visok genetski potencial za donos nad 5,8 t/ha, vsebnost olja je 48 - 50%. Optimalna setvena shema je 55.000 - 60.000 rastlin/ha.
NS Konstantin
Odporen je na bolezni, ki povzročajo listno pegavost, steblo je srednje visoko. Sorta je izjemno odporna tudi na poleganje in lomljenje. Potencialni pridelek je nad 5 t/ha, vsebnost olja je 45 - 47%. Priporočena količina je 55.000 - 60.000 rastlin/ha.
NS Romeo
Prilagodi se različnim tipom tal, dobro prenaša sušo in je odporen proti ožigu. Potencial pridelka je nad 5 t/ha, vsebnost olja pa 46 - 48%. Optimalna setvena shema je 55.000 - 60.000 rastlin/ha.
NS Fantazija
Značilna je visoka stopnja oplojenosti, steblo je srednje visoko in odporno proti poleganju. Genetski potencial pridelka je večji od 5,3 t/ha, vsebnost olja je 46 - 49%. Optimalna setvena shema je 55.000 - 60.000 rastlin/ha.
Acer CL
Steblo je srednje visoko in dozori srednje zgodaj. Ima visoko toleranco na bolezni in poleganje. Potencialni pridelek je do 4,8 t/ha in ima visoko vsebnost olja.
Sorte srednje poznih sončnic so: Barolo RM, NK Kondi, Util
Barolo RM
Za sorto je značilna visoka toleranca na bolezni in visoka rodnost tudi v neugodnih letih vegetacije. Ima srednje visoko steblo z dobro odpornostjo proti poleganju. Vsebnost olja je 50 - 51%, priporočena shema setve pa je 70.000 - 75.000 zrn/ha.
NK Kondi
Sorta je prilagodljiva na različne razmere in tipe tal ter ima izjemno enakomerno rast. Vsebuje zelo visok delež olja v semenu ter je dobro odporna na sušo in visoke temperature. Potencialni pridelek je več kot 5 t/ha, priporočeno pa je posejati 50.000 - 55.000 zrn/ha.
Gojenje
Da bo pridelek največji, je potrebno zagotoviti čim širši kolobar, optimalen čas ponovnega gojenja pa je 4 - 5 let. Sončnica ima veliko suhe snovi, za katero porabi veliko hranilnih snovi, zato je potrebno ustrezno gnojenje.
Tla
Sončnica nima velikih zahtev glede kemične sestave tal. Ustrezajo ji vse vrste tal, razen plitvih in skeletnih tal. Najbolj ugodna tla za gojenje so globoka rodovitna tla z globoko humusno plastjo nevtralne pH vrednosti.
Podnebje
Minimalna temperatura za kalitev semen je 5°C, najugodnejša temperatura za rast in razvoj pa med 20 in 25°C. Sončnica v zgodnji fazi razvoja prenese temperature do -6°C. V fazi intenzivne sinteze olja za najvišjo kakovost temperature ne smejo biti višje od 30°C.
Čas setve
Optimalni čas za setev sončnic je od 10. aprila do 20. aprila, in sicer šele takrat, ko temperatura tal doseže vsaj 8°C. Ponekod se tla hitreje segrejejo, zato je prva setev možna že v prvi polovici marca oz. v prvi polovici aprila. Če so tla prepojena z vodo, prvo setev opravimo do sredine, najkasneje pa do konca aprila.
Kolobarjenje
Koruza, grah, soja in trava so dobre predhodne kulture sončnicam. Koruza izboljšuje strukturo tal in zmanjšuje tveganje za plevel. Grah in soja sta metuljnici, ki lahko pomagata pri vezavi dušika v tleh in zatiranju plevela. Trava izboljšuje strukturo tal, organske snovi in vodno-zračne razmere. Pomembno je, da izberete predhodne posevke, ki ne bodo pritegnili škodljivcev in da jih kolobarite, s čimer preprečite izčrpavanje tal in izboljšate zdravje pridelka.
Sončnico lahko gojimo skupaj z istimi vrstami rastlin, odvisno od podnebnih razmer. Grah, soja, trava, lucerna in buče so nekatere izmed priljubljenih poljščin, ki jih gojimo poleg sončnic. Buča in lucerna sta metuljnici, ki tako kot grah in soja pomagata pri vezavi dušika v tleh, trava pa poveča organsko maso.
Nekatere rastline, ki jih ni priporočljivo saditi poleg sončnic, ker lahko privabijo iste škodljivce, ovirajo rast in razvoj pridelkov ali povzročajo težave z boleznimi, so rastline iz družine razhudnikovk (Solanaceae), kot so paradižnik, paprika in krompir, ki lahko privabijo enake škodljivce kot sončnice in tako povzročijo težave z boleznimi in škodljivci. Na koruzi se nahaja koruzni molj, škodljivec, ki lahko poškoduje tako sončnice kot koruzo, zato je ni priporočljivo gojiti v bližini sončnic.
Rastline iz družine kapusnic (Brassicaceae), kot so zelje, ohrovt in redkev, lahko privabijo škodljivce, ki se lotijo korenin sončnic, koprive pa lahko zaradi agresivnih korenin ovirajo rast in razvoj sončnic. Da zagotovimo kakovosten in obilen pridelek sončnic, se jim je najbolje izogibati in jih ne saditi v neposredno bližino sončnic.
Faza mirovanja
Faza mirovanja sončnic se običajno nanaša na obdobje po oprašitvi cvetov sončnic in ko se izoblikujejo semena. Na tej stopnji sončnica preneha rasti in čaka, da seme dozori. Sončnična semena med dozorevanjem postanejo težja in se pogosto obračajo proti soncu, da dobijo čim več svetlobe. Ta faza lahko traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od sorte in rastnih pogojev.
Ko so semena popolnoma zrela, je sončnica pripravljena za spravilo. Takrat so sončnična semena običajno suha in trda na otip, lupina, ki jih ščiti, pa je običajno prekrita z belo plastjo, imenovano perikarp ali perikarpium.
Sajenje
Za setev sončnic je potrebno uporabiti preverjena semena, na večjih pridelovalnih površinah pa posejati dva ali več hibridov sončnic z različnimi dolžinami vegetacije. Kaljivost semena ne sme biti manjša od 95%, genetska čistost pa najmanj 98%. S setvijo pričnemo v obdobju, ko se temperatura tal ustali na 8 - 10°C na globini 5 cm, kar je približno v prvi polovici aprila.
Najprej sejemo pozne hibride, nato srednje zgodnje in zgodnje hibride. Globino setve določimo glede na lastnosti tal in velikost semen, in sicer na težjih tleh sejemo 4 - 5 cm globoko, na lažjih pa 5 - 6 cm globoko. Razdalja setve v vrsti je 18 - 32 cm, med vrstami pa 70 cm.
Sejanje
Pred setvijo semen je potrebno najprej pripraviti tla, tako da odstranimo plevel in zemljo preorjemo. Nato semena posejemo v brazde 3 - 5 cm globoko, z razdaljo med vrstami 50 - 75 cm. Semena posejemo na medsebojni razdalji 10 - 15 cm. Po setvi je potrebno posevek zaliti, da zagotovimo kalitev semen. Ko se pojavijo prvi poganjki, rastline redčimo, da zagotovimo dovolj prostora za rast in razvoj. V kasnejših fazah rasti je potrebno sončnici zagotoviti dovolj vode in hranilnih snovi za optimalno rast in razvoj.
Sajenje sadik
Sajenje sadik sončnic je postopek, ki se običajno uporablja v manjših vrtovih ali v razmerah, kjer je težko pridobiti kvalitetna semena. Za sajenje sadik sončnic so potrebna tla, ki so bogata s hranilnimi snovmi in dobro odcedna. Tla je potrebno pred sajenjem pripraviti tako, da jih preorjemo in odstranimo plevel.
Sadiko sončnice posadimo v sadilno jamico, ki je globoka približno 5 - 7 cm, jamice pa naj bodo med seboj oddaljene približno 30 - 40 cm. Ko sadiko položimo v jamico, jo pokrijemo z zemljo in previdno zalijemo. Paziti je potrebno, da sadike z zemljo ne prekrijemo preveč, saj lahko preprečimo njeno rast in razvoj.
Po sajenju je potrebno sončnici zagotoviti dovolj vode in hranilnih snovi za rast in razvoj. Plevel je potrebno redno odstranjevati, da ne moti rasti sončnic. Ko se pojavijo prvi poganjki, je potrebno sadike redčiti, da zagotovimo dovolj prostora za rast in razvoj rastlin. Da bi spodbudili razvoj močnejšega koreninskega sistema, je priporočljivo sadike redno presajati v vse večje posode, dokler ne pride čas za končno presajanje v tla na prostem.
Gojenje na prostem
Setev bo najbolj kakovostna z uporabo pnevmatske precizne sejalnice s ploščami za sončnice. Potrebna količina semen je približno 5 - 5,5 kg/ha.
Optimalen čas za obdelavo tal pred setvijo sončnic je v obdobju od julija do septembra. Glede na vrsto tal je globina oranja 30 - 45 cm. Če je sončnica v kolobarju za kulturo, ki zgodaj zapusti tla, je potrebna nizka obdelava tal oz. strnišča ter srednje in globoko oranje. Pri spomladanski obdelavi lažjih tal uporabljamo brane, pri obdelavi težjih tal pa diskaste brane in strniščne kultivatorje. Pred setvijo je potrebno tla poravnati, da bo globina setve enakomerna. Zgornja plast do globine 6 cm naj bo rahla, kar dosežemo s strniščnim kultivatorjem. Pripravo tal je potrebno izvesti 4-5 dni pred setvijo, da se zgornja plast ogreje in posuši.
Gojenje v rastlinjaku
Sajenje sončnic v rastlinjak je postopek, ki omogoča gojenje sončnic skozi vse leto, ne glede na zunanje vremenske razmere. Pred sajenjem je potrebno zemljo v rastlinjaku pripraviti in rastlinam zagotoviti dovolj hranilnih snovi za rast in razvoj. Sončnico sejemo v posode ali pladnje, napolnjene z zemljo, z razdaljo med semeni 10 - 15 cm. Ko so semena posejana, jih rahlo pokrijemo z zemljo in previdno zalijemo.
Ko se pojavijo prvi poganjki, rastline redčimo tako, da pustimo le eno rastlino na posodo ali pladenj. Sončnico je potrebno redno zalivati, da zagotovimo zadostno količino vlage za rast in razvoj rastline. Rastline je priporočljivo gnojiti, da zagotovimo optimalno rast in razvoj.
Ko dosežejo rastline višino približno 20 - 30 cm, jih je potrebno presaditi v tla v rastlinjaku. Rastline posadimo v jamice, globoke približno 10 - 15 cm, z razdaljo med rastlinami približno 50 - 75 cm. Po sajenju rastline redno zalivamo in dognojujemo, da zagotovimo optimalno rast in razvoj sončnic v rastlinjaku.
Gojenje v posodah
Sončnico lahko gojimo tudi kot okrasno vrtno rastlino, ki jo posejemo v cvetlične lonce ali na vrt. Izberemo nižje hibride (40 - 60 cm), ki imajo močno razvejano steblo z več enojnimi ali dvojnimi cvetovi rumene, oranžne ali rdeče-rjave barve. Najpogostejše sorte so "Sundance Kid", "Pacino", "Big Smile". Okrasne sončnice sejemo aprila tako, da damo vsako seme v ločeno posodo pri temperaturi 15 - 20°C. Sredi maja ali v začetku junija rastlino posadimo na vrt na prisojno lego, kjer je zadosti vlage (sončnica ima rada veliko vode) in jo v poletnih mesecih gnojimo enkrat tedensko. Cveti od začetka julija do oktobra.
Sončnica se uporablja tudi kot rezano cvetje za okrasitev in aranžiranje.
Nega
Da bodo sončnice pravilno vzkalile in se razvijale, je potrebno izvajati naslednje vzdrževalne ukrepe:
Drobljenje skorje - zaradi močnega deževja se lahko ustvari skorja, ki sončnici lahko škoduje v obdobju od setve do kalitve in onemogoči enakomerno kalitev. Skorjo zdrobimo z motkultivatorjem ali brano.
Obdelava - pri težjih tleh sta potrebni dve obdelavi. Prvo izvajamo v fazi rasti 3 - 4 parov listov na globini 8 - 10 cm, drugo pa na 10 - 12 cm. Na lažjih tleh opravimo drugo obdelavo šele, ko sončnica doseže 40 - 50 cm višine, na rodovitnih tleh pa obdelava ni potrebna.
Zaščita pred pleveli - uporablja se kombinacija več herbicidov, ki poveča spekter delovanja. Večino herbicidov uporabimo po setvi in pred kalitvijo, po kalitvi pa za zatiranje širokolistnih plevelov uporabimo le en pripravek (Pledge 50 WP).
Varstvo pred škodljivci - izvajamo po potrebi, najpogostejše pa je zatiranje strun, listnih uši in stenic. Poleg obvezne obdelave tal pred setvijo in ustreznega gnojenja v boju proti škodljivcem uporabljamo obdelavo semen, insekticide in aficide.
Varstvo pred boleznimi - največjo škodo povzročajo patogeni organizmi, zato za preprečevanje bolezni uporabljamo kolobarjenje, globoko oranje rastlinskih ostankov, izbor odpornih sort, setev semen, tretiranih s fungicidi ter pravilen razmik in ustrezno razporeditev rastlin. Priporočljiva je dvojna uporaba fungicidov - prvo obdelavo izvedemo v fazi od pojava 4 - 6 parov listov do pojava glavice, drugo pa na začetku cvetenja. Pri prvi obdelavi uporabimo traktorsko škropilnico z zračno podporo, drugo pa s traktorsko škropilnico za obdelavo visokih posevkov, da ne poškodujemo cvetov.
Gnojenje
Za pridelavo 100 kg sončničnih semen je potrebnih 4,4 - 6 kg dušika, 1,6 - 3 kg P2O5 in 8 - 18 kg K2O. Sončnica lahko z globokimi koreninami črpa vodo iz globljih delov prsti ter hkrati tudi absorbira hranilne snovi, shranjene na tej globini, zato ji ustreza šibkejše gnojenje. Za visok pridelek vnesemo v tla pri osnovni obdelavi na težjih tleh NPK 7:20:30 ali NPK 5:15:30. V spomladanski pripravi v globino setvene plasti z diskastimi branami vnesemo UREA ali NPK 15:15:15. Če uporabljamo NPK, v medvrstno obdelavo vnesemo 10 kg/ha KAN-a. Na srednje rodovitnih in rodovitnih tleh je potrebno okvirno vnesti 2/3 NPK pri osnovni obdelavi, 1/3 pa v predsetveni pripravi. Na tleh slabše kakovosti pa 1/3 dušika pustimo za dodatno gnojenje.
Zalivanje
Sončnica ima močne in razvite korenine, zato ima sposobnost črpanja vode iz globljih plasti tal in za njen razvoj ni potrebna velika količina vode. Največja potreba po vodi je v obdobju od cvetenja do zorenja zrn. Prekomerne količine padavin v drugem delu rastne dobe (julij - avgust) lahko povzročijo pojav bolezni.
Razmnoževanje
Sončnico lahko razmnožujemo s semeni ali vegetativno, torej s potaknjenci ali z delitvijo korenin. Najpogostejši način razmnoževanja sončnic je s semeni, ki jih v zemljo posejemo spomladi, ko mine nevarnost pozebe.
Sončnična semena najbolje kalijo pri temperaturi 20 - 25°C, po kalitvi pa jih presadimo v tla. Pomembno je omeniti, da se sončnice lahko razmnožujejo s samooprašitvijo ali križanjem z drugimi rastlinami, kar lahko povzroči hibridne sorte sončnic.
Vegetativno razmnoževanje sončnic je manj pogosto in se običajno uporablja v primerih, ko želimo ohraniti določene genetske lastnosti rastline. Potaknjence vzamemo nad rastiščem ali pa korenino razdelimo na manjše dele, da ustvarimo nove rastline. Ta način razmnoževanja sončnic je lahko zahteven in zahteva posebne pogoje za uspešno rast in razvoj novih rastlin.
Presajanje
Rastline morajo biti za presajanje visoke približno 10 - 15 cm in imeti 2 - 3 liste. Prav tako je potrebno pripraviti tlai z dodajanjem komposta in gnojila. V zemljo izkopljemo sadilne jame na razdalji približno 45 cm in globine približno 15 cm. Vsako rastlino s koreninami previdno izkopljemo in postavimo v posodo z vodo, ki bo omogočila, da se bodo korenine lažje prilagodile novim tlom. Rastline položimo v jamice, napolnimo z zemljo in rahlo potlačimo, da se utrdi. Po sajenju je potrebno rastline redno zalivati, predvsem prvi teden, dokler se korenine ne ukoreninijo.
Pomlajevanje
Sončnice običajno ne potrebujejo pomlajevanja, ampak le redno vzdrževanje, da zagotovimo optimalne pogoje za rast, vključno z rednim zalivanjem, z ohranjanjem tal rahlih in bogatih s hranilnimi snovmi ter z zagotavljanjem zadostne količine sončne svetlobe.
Če pa želimo zagotoviti boljši pridelek, nekateri vrtnarji priporočajo, da na glavnem steblu sončnic porežemo stranjske poganjke, s čimer usmerimo energijo v razvoj večjega glavnega cveta. Poleg tega bo odstranjevanje poškodovanih in suhih listov ter cvetov pomagalo ohranjati zdravo rast rastline in spodbudilo novo cvetenje.
Redčenje
Sončnic ni nujno redčiti, saj so znane po tem, da lahko rastejo in cvetijo v velikih skupinah. Vendar ima lahko redčenje rastlin več prednosti, zlasti če sončnice rastejo na majhnem prostoru ali jih gojimo v posodah. Pri redčenju odstranimo odvečne rastline, da zagotovimo prostor za rast in zmanjšamo konkurenco za hranilne snovi in vodo, kar lahko privede do večjega pridelka in boljše kakovosti cvetov.
Redčenje sončnic je najbolje izvesti, ko rastlina doseže višino približno 10 - 15 cm, ko izberemo najmočnejše in najbolj zdrave rastline, ostale pa odstranimo. Priporočljivo je, da med preostalimi rastlinami pustite vsaj 30 cm razdalje, da jim zagotovite dovolj prostora za rast.
Obrezovanje
Sončnic običajno ne obrezujemo, ker rastejo kot enoletnice in dosežejo višino 1,5 - 3 m. Sončnice med rastjo razvijejo eno veliko steblo, ki nosi cvetove. Po cvetenju se cvetne glavice spremenijo v semena, ki dozorijo in postanejo užitna.
Izjema pa je odstranjevanje poškodovanih ali obolelih delov rastline. Poleg tega lahko, če je rastlina posebej visoka in se zaradi vetra lomi, zgornje cvetove odstranimo, da zmanjšamo težo in možnost lomljenja stebla.
Zaščita pred vetrom
Sončnice so znane po tem, da so odporne na veter in lahko rastejo v vetrovnih razmerah (ob zmernem ali močnem vetru). Če pa so sončnice mlade ali posajene na mestu, ki je še posebej izpostavljeno močnim vetrovom, jim je koristno zagotoviti zaščito proti vetru ali dobro oporo tako, da okoli rastlin postavite visoke palice ali rešetke in poskrbite, da bodo rastline trdno pritrjene na podporo.
Priprava na naslednjo sezono
Prvi korak pri pripravi tal za sajenje sončnic naslednjo sezono je, da pred zimo z njive odstranimo vse rastlinske ostanke in plevel, ki lahko privabijo škodljivce in povzročijo bolezni rastlin. Ko odstranite rastlinske ostanke, lahko zemljo obdelate s plugom ali rotacijsko frezo, da jo zdrobite in zrahljate, kar bo pomagalo zmanjšati gostoto tal in izboljšati drenažo.
Pomembno je tudi preveriti pH vrednost tal. Sončnice imajo najraje tla s pH vrednostjo 6,0 - 7,5. Če je pH-vrednost tal prenizka ali previsoka, lahko tla popravimo z dodajanjem apna ali žvepla, da pH-vrednost prilagodimo na ustrezno raven. Po obdelavi tal in korekciji pH vrednosti lahko tla pripravimo na zimo z dodajanjem organskih snovi, kot sta kompost ali hlevski gnoj. Ta organska snov bo izboljšala strukturo tal, povečala njihovo rodovitnost in rastlinam zagotovila hranilne snovi.
Bolezni
Zaradi občutljive zgradbe stebla in glavice je sončnica v bolj vlažnih in deževnih letih nagnjena k napadom bolezni. Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo so: siva pegavost stebla, sončnična plesen, črno rjava pegavost sončnic, siva plesen, zajedavske cvetoče rastline (pojalnikovke) in predenica.
Siva pegavost stebla
Siva pegavost stebla (lat. Phomopsis) - ob okužbi se na steblu in listih simptomi pokažejo v obliki sivih lis, obdanih s temno rjavim robom. Zaradi njih se listi posušijo od vrha do stebla. Če se rastlina zgodaj okuži, odmre.
Za zdravljenje bolezni se izvedeta dve obdelavi s fungicidi:
Prva obdelava - BAVISTIN (1 kg/ha) ali CINEB (4 kg/ha)
Druga obdelava - BENOMIL + RONILAN (1+1 kg/ha)
Sončnična plesen
Sončnična plesen (lat. Plasmopara Halsthedii) lahko povzroči propadanje sadik, nastanek peg in gnitje korenin. Okužene rastline imajo zakrnel videz, odebeljeno steblo in skrajšane internodije. Na hrbtni strani listov se oblikuje obloga iz micelija. Zatiranje izvajamo s preventivnimi ukrepi ustreznega kolobarja, z izbiro preverjenih in odpornih semen, z obdelavo semen s sredstvi na osnovi metalaksila, s čimer dosežemo 100% zaščito, obstaja pa možnost pojava odpornih glivic, zato je rastline potrebno redno pregledovati.
Črno rjava pegavost sončnic
Črno rjava pegavost sončnic (lat. Alternaria helianthi) pojavi se pegavost listov in antraknoza glavice. Škoda je lahko več kot 10-odstotna, edini zaščitni ukrep pa je kolobarjenje in uporaba zdravih semen.
Siva plesen
Siva plesen (lat. Botrytis cinerea Pers.) se najpogosteje pojavi v deževnih poletjih. Steblo je pegasto, kar povzroči propadanje in pojavi se umazano siva prevleka. Preventivni ukrepi so izogibanje pregosti zasaditvi, zdrava semena in triletni kolobar.
Zajedavske cvetoče rastline
Zajedavske cvetoče rastline, pojalnik, vodnjača oz. pojalnikovke (lat. Orobanche cumana) - so zajedavske rastline visoke 10 - 15 cm, glavni vir okužbe pa so semena, ki vzklijejo v ugodnih razmerah in vzpostavijo parazitsko razmerje s prvo rastlino, ki je lahko vir hranilnih snovi. Sončnice v takem primeru ostanejo drobne in tvorijo manj semen, glavica pa ostane sterilna. Gojenje odpornih sort, kolobarjenje (10 let) in zdrava semena so najučinkovitejše metode zatiranja. Pri kemičnih zaščitnih ukrepih se uporabljajo herbicidi na osnovi glyphosata.
Predenica
Predenica (lat. Cuscuta spp.) se sprva pojavi v plevelu, iz katerega se preseli na sončnico, okoli katere se oblikuje steblo z belimi ali rožnatimi cvetovi, ki nato tvorijo semena, s katerimi se širi ta zajedavska rastlina. Zaradi takšnega napada rastlina utrpi morfološke, fiziološke in anatomske poškodbe. Za zatiranje se uporabljajo herbicidi.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci, ki povzročajo škodo na sončnici, so: listne uši, strune in motne poljske stenice.
Lahko se pojavijo tudi sovice in koruzni molj, ki pa ne povzročata večje škode. Težava so lahko tudi ptice, ki se prehranjujejo z zrelimi semeni, zato je največja nevarnost poškodb tik pred žetvijo.
Listne uši
Najpogostejši sta črna repna in slivova uš. Ko se pojavi cvetna glavica, se uši naselijo pod listi, ki jo pokrivajo. Zatiranje začnemo, ko na robovih pasu opazimo 20 - 30% okuženih rastlin. Količino uši spremljamo s t.im. Merickovimi posodami, in sicer na robnem pasu spremljamo 100-200 rastlin. Kemično zatiranje izvajamo z organofosfornimi insekticidi.
Strune
Strune (lat. Elateridae) - ličinke naredijo največjo škodo na mladih posevkih sončnic, ki so po napadu razredčeni in nastanejo lokalne oaze zakrnelih rastlin. Pri zatiranju uporabljamo agrotehnične in kemične ukrepe. Primarni agrotehnični ukrepi so obdelava tal, sledijo kolobar, predsetveni čas, način in čas setve, gnojenje itd., za kemično obdelavo strun pa se uporabljajo insekticidi.
Motna poljska stenica
Motna poljska stenica (lat. Lygus rugulipennis) - povzroča največjo škodo v času cvetenja in dozorevanja semen, kar neposredno zmanjša vsebnost olja, maso zrn in kaljivost semen. Za določitev časa in načina zdravljenja je potrebno spremljati število škodljivcev, vendar se najpogosteje izvaja v začetku cvetenja.
Uporaba
Gojenje sončnic narašča z rastjo svetovnega prebivalstva, saj so sončnice glavni vir za proizvodnjo olja. Sončnice uporabljajo tudi kot proteinsko kulturo. Uporaben je vsak del rastline, zato ima sončnica širok spekter uporabe. Najpomembnejši proizvod je olje, pridelujemo hibride s 45 - 53% olja v semenu. Za izboljšanje kakovosti se razvijajo hibridi, ki imajo oleinsko vrsto olja (vsebnost oleinske kisline je več kot 80%), ki so po kakovosti podobni oljčnemu olju. Beljakovinski zdrob pridobivamo iz sončničnih beljakovin za živalsko krmo, vendar razvoj tehnologije omogoča proizvodnjo beljakovinske moke, izolata (90% beljakovin) in koncentrata (70% beljakovin) za prehrano ljudi, najpogosteje pa se uporablja v proizvodnji specialnih pekovskih izdelkov.
Sončnica je tudi medonosna rastlina, ki močno privablja čebele, v fazi cvetenja pa proizvedejo do 40 kg/ha nektarja in do 80 kg/ha cvetnega prahu. Sončnična stebla so bogata s kalijem, zato se sončnični pepel lahko uporablja kot gnojilo.
Sončnične glavice so izredno hranljive, kar potrjuje podatek, da z mlatenjem cvetov na 1 ha, ki jih lahko takoj nato uporabimo v krmi za živino, pridobimo do 80 kg mesa. Sončnico lahko uporabimo tudi kot zeleno maso ali silažo. Sončnična semena se lahko uporabljajo tudi kot gorivo ali surovina pri proizvodnji krmnega kvasa.
Žetev
Začetek žetve oz. spravila sončnic je v trenutku tehnološke zrelosti, torej ko je sinteza snovi v semenu končana in je vsebnost vlage znižana na raven, ki omogoča varno skladiščenje, kar je približno konec avgusta ali v začetku septembra.
Za določitev točnega začetka žetve je potrebno poznati lastnosti posameznega hibrida in vzeti povprečen vzorec semen s parcele za oceno vlažnosti, ki naj bo ob začetku žetve 14 - 16% , ko glavice sončnic porjavijo, listi in stebla pa se posušijo. Pri tej vlažnosti semen je obvezno sušenje z aktivnim prezračevanjem, ki naj zmanjša vlažnost na 8%. Če žetev poteka pri višji zračni vlagi, sušimo s toplim zrakom.
Žetev poteka s kombajnom za pšenico z menjavo hederja. Število vrtljajev v bobnu je 600 vrtljajev / min, pri vlažnosti 14 - 16%. Če je vsebnost vlage v zrnju 10 - 12%, se število vrtljajev zmanjša na 450 vrtljajev/min, pri vlažnosti zrna 6 - 7% pa se število vrtljajev zmanjša na 250 vrtljajev/min. Ob pravilni prilagoditvi kombajna so poškodbe in število olupljenih zrn minimalni (manj kot 1%).
Povprečni pridelki semen se gibljejo od 3 - 5 t/ha, pridelek pa računamo tudi v kg olja/ha (1.500 - 2.000 kg/ha surovega olja).
Sušenje
Sušenje sončnic je postopek, ki odstrani vlago iz cvetnih glavic, da se semena pred uporabo v prehrambni industriji posušijo. Sončnice nabiramo, ko so cvetne glavice še zelene in so semena še ovita v zaščitni ovoj. S stebla sončnice najprej odstranimo odvečne liste, nato pa previdno odrežemo cvetne glavice skupaj z delom stebla.
Sončnice se običajno sušijo na rešetki, da se omogoči naravno sušenje na zraku. Cvetne glavice obesimo z glavo navzdol v dobro prezračenih in suhih prostorih, kot so sušilnice, lope ali podobna mesta, kjer zrak lahko prosto kroži okoli njih. Med sušenjem redno opazujemo cvetne glavice in tako spremljamo sušenje semen. Sušenje lahko traja več tednov, odvisno od vremenskih razmer, zračne vlage in debeline cvetnih glavic.
Sončnična semena so suha, ko se zlahka ločijo od cvetne glavice in so na dotik trda in hrustljava. Če so semena še vedno mehka ali se težko ločijo od cvetne glavice, je potrebno nadaljevati s sušenjem. Ko so sončnična semena popolnoma suha, jih lahko shranimo v nepredušnih posodah ali vrečah na suhem in hladnem mestu, da preprečimo vpijanje vlage.
Skladiščenje
Končno skladiščenje pridelka je odvisno od optimalnega datuma začetka žetve sončnic. Dokazano je, da mora imeti seme med skladiščenjem 8% vlažnost, sicer lahko pride do samovžiga. Da bi to preprečili, je potrebno semena posušiti (na 40°C). Zrna, ki imajo več kot 40% olja, se ob previsoki zračni vlagi hitro pokvarijo.
Posušena in prečiščena semena lahko pri ustrezni temperaturi in zračni vlagi skladiščimo v očiščenih silosih ali pa v stenskih, talnih in etažnih skladiščih.
Kulinarika
Poleg sončničnega olja so v kulinariki zelo pomembna semena. Uporabljajo se na različne načine, od posušenih semen, ki jih lahko uporabimo kot nadomestek za oreščke, do masla. Uporabljamo jih lahko v vegetarijanskih jedeh ter v kombinaciji s tuno in lososom. Pražena semena lahko pred pripravo umešanih jajc damo v stepena jajca, s čimer dosežemo polnejši okus. Uporabljajo se tudi pri izdelavi različnih pekovskih izdelkov, pogač in peciv.
Medicina
Sončnica poleg visoke vsebnosti olja in beljakovin vsebuje visok odstotek vlaknin, mineralov in vitaminov, predvsem vitamina E. Raziskave so pokazale, da uživanje semen znižuje raven holesterola v krvi, vzdržuje normalno delovanje ledvic, jeter in kože.
S hladnim stiskanjem dobimo nerafinirano olje, v katerem ostanejo visoko vredne sestavine (vitamini A, E, B1, B2, B6, D, magnezij, železo, fosfor, selen, kalcij, cink). Selen in vitamin E pomagata očistiti telo prostih radikalov. Z uporabo tega olja lajšamo glavobole, motnje vida in sluha, vnetja oči, različne bolezni dihal, črevesja, srca, ledvic, pljuč, kožne bolezni, depresijo in kronično utrujenost.
Sončnični listi se uporabljajo v alternativni medicini za pripravo tinktur in čajev. Čaj pomaga zniževati temperaturo, z vodo razredčeno tinkturo pa uporabimo za izpiranje vnetega grla.
Zanimivosti
Sončnica je bila pred 3.000 leti nepogrešljiv prehrambni izdelek. V Evropo so jo prinesli Španci po osvojitvi ameriške celine leta 1504. Sončnice so začeli gojiti v botaničnih vrtovih v Madridu, nato pa so se hitro razširile po Evropi.
Šele leta 1830, ko so v Rusiji iz semen prvič pridobili olje, so ugotovili, da sončnica ni le okrasna rastlina. Od takrat je Rusija vodilna država v proizvodnji sončničnega olja. V evropskih državah so jo začeli gojiti v 20. stoletju, danes pa v skupni pridelavi vseh oljnic sončnica zavzema 90 - 95% delež.
Cvetne liste sončnic so uporabljali za izdelavo rumene barve.
Semena v glavici imajo popolno razporeditev in po matematičnem modelu (Voglov model za n=1) je možno izračunati največje število semen na majhnem prostoru.
Opravljene raziskave so dokazale, da sončnica čisti zemljo, onesnaženo s svincem in radioaktivnimi snovmi (90%), zato so po černobilski katastrofi v Ukrajini posejali sončnična polja. Sončnice so posejali tudi v Fukušimi, in sicer na območjih v radiju 30 km okoli jedrske elektrarne.
V preteklosti je bila sončnica simbol svetlobe in plodnosti, v 15. stoletju pa so se s sončnicami krasile azteške svečenice.
Čeprav si na videz nista podobna, je eden izmed bližnjih sorodnikov sončnice tudi topinambur.
Foto: Uschi_Du / Pixabay
Dodaj odgovor