Topinambur (lat. Helianthus tuberosus) je zelnata rastlina iz družine enoletnih nebinovk (Asteraceae, alt. Compositae). Poleg tega, da je eden izmed številnih rodov, ki sestavljajo to največjo in najbolj razširjeno družino rastlin, je tudi bližnji sorodnik sončnice. Med najbolj znanimi rodovi nebinovk so modri glavinec, ivanjščica in regrat. Znanstveno ime topinamburja izhaja iz grških besed "helios", kar pomeni sonce, in "anthos", kar pomeni cvet, saj je zelo podoben soncu s sončnimi žarki.
Zanimivo je njegovo angleško poimenovanje "Jerusalem artichoke" oz. jeruzalemska artičoka, kot ga včasih imenujemo tudi pri nas. Vendar rastlina ne izvira iz Jeruzalema in tudi ni artičoka. Menijo, da je to ime dobila zaradi napačne izgovorjave v italijanščini. Pri nas jo imenujejo tudi ameriški krompir, gomoljasta sončnica, laška repa, laškica, jeruzalemska artičoka, papeževa ali svinjska repa…
Topinambur je zelnata trajnica, ki ima podzemno steblo v obliki gomolja. Je belkaste barve in nepravilne oblike ter spominja na gomolj ingverja, z manjšimi belimi koreninami na spodnjih delih. Zaradi tanke kožice se gomolj posuši takoj, ko ga odstranimo iz tal. Koreninski sistem lahko zraste v globino do 1 m, steblo pa v višino 2 - 5 m. Steblo je trdo in delno olesenelo, zelenkaste barve in poraščeno z rjavimi ali belimi dlakami.
Listi so zeleni, srčasti in proti vrhu zašiljeni. Cveti v juniju in juliju s svetlo rumenimi cvetovi, ki imajo podolgovate cvetne liste in rjav ali črn pestič. Premer cvetov je približno 8 cm in so zelo privlačni za žuželke, zato se hitro širijo in zlahka oprašijo. Plod so rdečkasto rjava semena, ki v toplejših predelih dozorijo vsako sezono, v celinskem delu pa le ob milih jesenih.
Topinambur raste ob cestah in na poljih, najpogosteje pa ob rekah in na praznih poljih, ponekod po svetu pa velja za invazivno rastlino, saj se hitro razširi in s polja izpodrine druge rastline. Na našem področju lahko najdemo invazivna polja topinamburja ob Savi, pa tudi ob drugih celinskih počasnejših rekah. Raste v strnjenih skupinah, med gojenjem pa je potrebna pozornost, da se ne razširi na sosednja polja ali površine. Kontrolirano ga gojimo na plazovitih in nerodovitnih območjih za preprečevanje plazov ali erozije tal.
Sorodniki
Vrste
Čeprav je topinambur podvrsta sončnice, obstaja več kultivarjev za nadzorovano komercialno vzgojo. Kot hibride so jih ustvarili pridelovalci, ki so želeli zagotoviti večje donose. Razlikujejo se predvsem po barvi in velikosti gomoljev ter po pogojih, potrebnih za rast. V nadaljevanju predstavljamo nekaj najbolj znanih kultivarjev in njihove značilnosti.
Potatoes
Ta sorta je zelo priljubljena za gojenje na obdelovalnih površinah, ime pa je dobila zaradi podobnosti z navadnim krompirjem. Okrogli gomolji so svetli, bledo rumenkasti s tanko kožico in jih je kasneje lažje obdelati ali zaužiti.
Fuseau
Ta sorta je zelo prilagodljiva in enostavna za gojenje na različnih krajih, vendar ima Fuseau za razliko od drugih vrst vretenasto korenino. Je svetlo rožnate barve in je med pogostejšimi vrstami za komercialno vzgojo.
Stampede
Zaradi podobnega videza gomoljev to sorto pogosto povezujemo z ingverjem. Primerna je za gojenje, saj cveti zgodaj in ima nižjo rast. Gomolji so lahko izjemno veliki in imajo veliko tržno vrednost.
Red Rover
Ta vrsta lahko zraste v višino do 5 m, posebna pa je zaradi gomolja, ki je zelo dolg in zraste do 30 cm in ima značilno rdečo barvo ter rumenkasto notranjost.
Gojenje
Topinambur je zelo hvaležen za gojenje, vendar je med rastjo pomembno prepoznati njegove potrebe, ki jih navajamo v nadaljevanju, saj s tem preprečimo težave ali slab pridelek.
Tla
Topinambur je zelo hvaležna rastlina, saj lahko uspeva tudi na revnih tleh, boljše gomolje pa dobimo v rahlih in zračnih tleh. Rad ima rahla tla z nekoliko kislim pH. Ne ustrezajo mu alkalna in težka tla, lahko pa preživi tudi na rahlo močvirnatih tleh. Pomembno je, da je v tleh vedno dovolj vlage.
Primarno obdelavo tal lahko opravimo jeseni, ko jo je potrebno preorati na 40 cm globine in zdrobiti površinsko plast. Če tla obdelujemo spomladi, je potrebno pred sajenjem odstraniti korenine prejšnjih rastlin in jih preorati vsaj 30 dni pred sajenjem. Vendar to izsuši spodnjo plast, zato je bolje, da z obdelavo zaključimo jeseni.
Podnebje
Topinambur ima rad zmerno toplo podnebje z vročimi in vlažnimi poletji ter blago jesenjo. Ustreza mu hladnejše spomladansko vreme, ko hladnejša tla pripomorejo k kalitvi gomoljev. Poleti ima rad tople in sončne predele, v gričih pa raste na prisojni strani, čeprav ima raje položnejša področja. Ne moti ga niti vetrovna lega, lahko pa je tudi v rahli senci.
Čas sajenja
Topinambur sadimo skupaj s krompirjem, pozno jeseni ali zgodaj spomladi, v celinskem delu pa najkasneje do sredine aprila. Gomolj je zelo odporen in prenese temperature do -20°C, nadzemni del pa utrpi škodo že pri -2°C. Optimalno je sajenje jeseni, da gomolj prezimi v zemlji ter tako prej začne s kalitvijo in vegetacijo, kar izboljša pridelek.
Kolobarjenje
Topinambur je zelo obstojna rastlina, ki lahko na enem mestu preživi več let, zahvaljujoč gomolju, ki se hitro širi in ga je težko popolnoma odstraniti iz tal. Zaradi tega se na isti površini pogosto goji tudi več let.
Sončnicam kot predkulturi se je zaželeno izogibati, predvsem zaradi istih bolezni, ki se zlahka prenašajo. Poleg tega je zelo invazivna vrsta, ki raste v strnjenih skupinah in izriva druge vrste. Pri gojenju na njivi ga ne smemo saditi poleg paradižnika in krompirja, ker zmanjša njuno rast.
Dobro uspeva skupaj s kumarami, solato, špinačo, cvetačo, zeljem in lubenico. Fižol je odlična kombinacija, ker ga uporablja za plezanje. Izmed ostalih rastlin mu ustreza bližina kamilice, mete, navadnega potrošnika, ameriškega slamnika, zlate rozge in kokarde, ki je članica družine sončnic.
Faza mirovanja
Topinambur je enoletna rastlina, zato se jeseni posuši. V fazo mirovanja preide le tisti gomolj, ki pozimi ne porabi hranil ali vode v zemlji, temveč čaka na pomlad in novo rastno obdobje.
Sajenje
Topinambur se na našem in sosednjih območjih sadi kot komercialna rastlina, njegovi pridelavi pa ustreza celinsko podnebje. V nadaljevanju podajamo vse nasvete, ki vam bodo v pomoč pri vzgoji.
Sejanje
Topinambur večinoma sejemo za osebne potrebe in je bolj zamudno kot sajenje gomoljev. Vendar pa je možen tudi ta način razmnoževanja. Semena so podolgovata in jih je najbolje sejati v lončke za sadike v rahla tla. Pri zadostni vlagi in temperaturi nad 12°C rastlina požene v 10 dneh. Ko rastlina vzklije, jo postavimo na svetlo in sončno mesto in jo po prenehanju nevarnosti zmrzali presadimo na prosto. Tako pridobljene rastline počasneje rastejo in zorijo, zato je ta vzgoja primerna za vzgojo okrasnega grma.
Sajenje gomoljev
Sajenje gomoljev je najučinkovitejši način pridelave na večjih površinah. Uporabimo zdrav in očiščen gomolj, brez ureznin in odrezanih delov. Sadimo ga ročno ali strojno s sadilnikom krompirja. Na hektar je potrebno posaditi približno 1000 kg gomoljev. Najpogosteje ga položimo v plitve brazde in prekrijemo z rahlo plastjo zemlje. Priporočljiva razdalja med rastlinami je 40 cm, med vrstami pa 50 - 70 cm. Posajeni gomolji se bodo sčasoma namnožili, zato jih je bolje posaditi na osamljeno mesto, kjer jih kasnejši kalčki ne bodo motili.
Gojenje na vrtu
Pri sajenju na vrtu je pomembno paziti na oddaljenost od drugih rastlin in na poseben prostor, kjer se gomolji lahko še naprej razmnožujejo. Radi imajo sončna mesta, vendar jim ustreza tudi polsenca. Poleg tega jih je dobro kombinirati kot senčne rastline z drugimi posevki, kot so kumare ali solata. Na vrtu ga lahko gojimo tudi kot okrasno rastlino zaradi cvetov in kot nadomestilo za sončnice ali gomoljnice.
Gojenje v rastlinjaku
Topinambur je enoletna rastlina, odporna na težke razmere, zato ga ponavadi ne vzgajamo v rastlinjakih. V naravi je večinoma samonikla rastlina, kar potrjuje njeno trajnost. V zaprtih prostorih ga gojimo samo iz semena, saj ga posejemo v hladnejših mesecih, da čim prej dobimo zrelo sadiko.
Gojenje v posodah
V posodah vzgajamo miniaturne vrste topinamburja, zato obstajajo kultivarji, posebej prilagojeni omejenemu prostoru. Saditi jih je potrebno v globlje in težje lonce, da ohranijo ravnovesje zaradi višine rastline. Poleg tega je pomembna rahla in zračna prst ter redno vlaženje substrata, poleti do dvakrat na teden. Lega naj bo na vzhodni ali južni strani balkona, je pa odporen na močne sunke vetra. Če jih vzgajamo tesno skupaj, lahko prenehajo tvoriti večje gomolje.
Vzdrževanje nasada
Vzdrževanje rastlin obsega odstranjevanje plevela in prekrivanje z zemljo. Uničevanje plevela je potrebno opraviti v prvem letu pridelave, da ne zadušimo mladih rastlin, v drugem letu pa se nasad zapolni in rastlina začne sama dušiti plevel. S pravilnim sajenjem lahko plevel uničimo mehansko, z medvrstno košnjo. Poleti lahko med rastline stresemo zastirko ali ostanke košnje, ki zavirajo rast plevela in ohranjajo vlago v tleh.
Zastiranje tal okoli korenin topinamburja omogoča boljši razvoj gomoljev, ki se nahajajo tik pod površino. Najpogosteje se izvaja ročno, za to pa se uporabi okoliška rahla zemlja, ki jo je nanesel dež.
Nega
Vzdrževanje nasada topinamburja je dokaj preprosto, zato ga mnogi izberejo kot drugi ali tretji pridelek za gojenje. Poleg tega, da porabi malo časa, zahteva tudi preprosta orodja ali ročno vzdrževanje, zato ni drago za začetnike.
Zalivanje
Topinambur ima rad vlažna tla, zato v naravi uspeva na delno vlažnih in močvirnih tleh, največkrat ob rekah. Odporen je na pomanjkanje vode, vendar bi to povzročilo stagnacijo rastline. V sušnih poletnih mesecih je potrebno zagotoviti namakanje, ki ga lahko izvajamo tudi z razprševanjem vode. Pomanjkanje vode v tleh najlažje opazimo po ovenelih listih. Uspeva lahko tudi na neprepustnih tleh.
Gnojenje
Pri gnojenju je potrebno paziti na količino vnesenih mineralov v tla. Potrebuje več kalija, zato ga je potrebno pred sajenjem dodati z mineralnim gnojilom. Dušik dodajamo med rastjo s tekočim gnojilom. Lahko pa ga nadomestimo, če zraven posadimo fižol, ki ima korenine bogate z dušikom. Prevelika količina lahko povzroči prekomerno rast nadzemnega dela in slabšo kakovost gomolja.
Razmnoževanje
Topinambur lahko razmnožujemo z deljenjem gomoljev ali s semeni. Najpogostejši način je z gomolji, semena pa uporabimo predvsem, ko ga vzgajamo kot okrasno rastlino. Semena dozorijo v milih jesenih, ker cveti šele okoli septembra. Pomembno je, da ga naberemo, ko odpadejo cvetni listi in shranimo na suhem in hladnem mestu. Gomolje poberemo iz zemlje novembra in jih hranimo na hladnem in čistem mestu do pomladi, ko jih ponovno posadimo v zemljo. Gomolj se sčasoma namnoži, zato ga je mogoče razdeliti in pridobiti več sadik.
Presajanje
Topinambur se slabo odziva na presajanje, saj na gomoljih razvije šibke korenine. Presajanje je mogoče le, kadar smo posejali semena in je zato potrebno vzkaljene sadike presaditi na želeno mesto rasti.
Pomlajevanje
Gomolj je težko popolnoma odstraniti iz tal, zato se rastlina v naravi samostojno pomlajuje. Večinoma je enoletna rastlina, zato je ni potrebno pomlajevati, če ne želite ponovno vzdrževati nasada.
Redčenje
Topinambur je rastlina, ki se zelo hitro razraste in tvori goste skupine, ki dušijo rastlino, ki raste med njimi, zato ga je potrebno občasno redčiti. Redčenje poteka ročno ali z izkopavanjem gomoljev. Na ta način nadzorujemo širjenje in preprečujemo pregosto rast, ki vodi do majhnih in nekakovostnih gomoljev. Izkopavanje je najbolje opraviti jeseni, da pripravimo gomolje za naslednjo sezono.
Priprava na naslednjo sezono
Jeseni gomolje poberemo iz zemlje, da jih pripravimo za naslednjo sezono. Pomembno je, da pustimo pravilne in zdrave gomolje brez poškodb, optimalno težke okoli 30 - 50 g. Shranimo jih v hladnem in vlažnem prostoru in jih naslednje leto uporabimo kot semena. Odstranjeni gomolj moramo pozimi hraniti v kombinaciji peska in zemlje, da se ne izsuši, saj so za rast optimalni le sveži gomolji.
Bolezni
Topinambur je zelo odporen na bolezni, zato v zdravi zemlji težko pride do okužbe Največkrat je vzrok za to slabo vreme in podnebje ali uporaba zdravju škodljivih gomoljev. Pogost vzrok bolezni je zaporedna vzgoja takoj za sončnicami ali podobnimi kulturami. V nadaljevanju predstavljamo najpogostejše bolezni in kako jih odpraviti.
Virus mozaika
Virus mozaika je le ena izmed virusnih bolezni, ki napadajo topinambur, a je najpogostejša. Zlahka se prenaša med rastlinami, zelo je odporen na fungicide, zato ga lahko odpravimo le z odstranitvijo in sežigom celotnega nasada. Za virus so značilni vzorci, ki jih tvori na listih. Lahko povzroči znatne izgube pridelka.
Listni ožig
Listni ožig povzročajo številne glive, med najbolj znanimi pa je peronospora. Gliva se širi ob mokrem vremenu in se zlahka širi z drugimi posevki, še posebej nevarna pa je v strnjenih nasadih. Pomembno je redčenje dolgoletnih nasadov in uporaba fungicidov kot preventiva proti boleznim. Prvi simptomi so rumene lise, ki se sčasoma razširijo in posušijo.
Gliste gomoljev
Ta vrsta gliste je ena najpogostejših na svetu in napada gomolje različnih vrst, zato zlahka ostane v zemlji. Napade gomolj in povzroči znatno škodo, ki je vidna šele, ko cela rastlina oveni. Na gomoljih povzroča poškodbe in črne lise, ki kažejo na stopnjo bolezni. Če so odpravljeni vsi pogoji, ki lahko povzročijo venenje rastline, je najbolje preveriti stanje gomoljev in okužene odstraniti iz tal.
Sončnična rja
To je najpogostejša in najnevarnejša bolezen topinamburja, zato je priporočljivo, da se sončnici kot predkulturi izogibate. Prvi simptom so rdečkasto rjave lise na hrbtni strani lista, kar povzroči odpadanje listov in venenje cvetov, to pa lahko privede do slabše kakovosti gomolja. Zdravi se z uporabo fungicidov.
Škodljivci
Topinambur je dokaj odporen na škodljivce, le redko ga napadejo listne uši in rdeči pajek, ki so pogosti škodljivci vrtnih rastlin. Vendar pa obstajata dva škodljivca, ki povzročita dovolj škode, da zahtevata previdnostne ukrepe.
Polži
Polži so za mlade liste zelo nevarni pozno spomladi in poleti. Prehranjujejo se s celotnim nadzemnim delom rastline in povzročajo zmanjšanje površine za fotosintezo, puščajo pa tudi sluzasto sled, ki je pogosto tarča škodljivcev. Z njimi se je mogoče spopasti na več načinov, vključno z naravnimi metodami, kot so pasti iz piva ali polente. Bolj agresivne metode vključujejo uporabo polžomora.
Voluhar
Voluhar je pogost škodljivec ker so gomolji njegov glavni vir prehrane. Večjo škodo lahko povzroči po jesenskem sajenju, saj ima pozimi omejene vire hrane. V primeru večjega napada lahko poje tudi manjši nasad. Njegova prisotnost je vidna po številnih majhnih luknjah na površini. Najbolje je, da gomolje ob sajenju zaščitimo z žico, ki je ne more pregrizniti, saj ni učinkovitejših načinov za kasnejšo zaščito.
Uporaba
Topinambur ima zelo različne možnosti uporabe, vendar je v sodobnem času zapostavljen. Najpogosteje uporabljamo gomolj za prehrano ljudi, nadzemne dele pa za prehrano živali. Poleg tega ima pomembno vlogo v ljudski medicini. V nadaljevanju predstavljamo vse načine, kako ga lahko uporabimo.
Pobiranje
Topinambur je za razliko od krompirja gomoljnica, ki je polno izkoriščena, zato ima različne faze pobiranja. Če se nabira za krmo živine, opravimo košnjo, ko so listi dovolj veliki, da lahko nahranijo živali. Rastline lahko povežete v svežnje in jih daste piščancem ali manjši živini, kot so koze. Cvet se pogosto uporablja za hranjenje zajcev. Upoštevajte, da ob takšnem načinu uporabe ni mogoče dobiti velikih in kakovostnih gomoljev.
Če rastlino gojimo za pridelavo gomoljev, jih lahko odstranimo iz zemlje od oktobra do začetka naslednje sezone, razen v času, ko je zemlja zmrznjena. Če jih nameravamo odstraniti pozimi, je potrebno po košnji zemljo zaščititi s slamo, ki bo preprečila zmrzovanje. Pred pobiranjem porežemo stebla, gomolje pa izkopljemo ročno ali s stroji za ekstrakcijo krompirja. Imajo zelo tanko lupino, ki se zlahka poškoduje, zato jih je potrebno previdno odstraniti oziroma le tolikšno količino, ko jo potrebujemo. Jesenska letina je šibkejšega okusa, letina, ki dozori čez zimo, pa je slajša.
Skladiščenje
Glede na namen nadaljnje uporabe gomolje različno skladiščimo - za trg ali za sajenje. Gomolj ima tanko kožico in se zelo hitro suši, zato se za uživanje uporablja samo sveža, ravnokar izvlečena korenina. Za nadaljnjo prodajo čiste in zdrave gomolje pakiramo, operemo in zapakiramo v plastične vrečke z odprtinami za zrak. Za krajši čas ga lahko hranimo v hladilnikih pri -1°C ali v kleti v posodah s peskom.
Kulinarika
Topinambur ima zelo nizek glikemični indeks in ne vsebuje inulina, zato se njegov gomolj uporablja kot nadomestek krompirja. Uživamo jih lahko surove, ko so hrustljavi in sladkastega okusa, ali jih skuhamo kot prilogo. Najbolje jih je zaužiti takoj, sveže, saj se hitro posušijo in izgubijo okus. So bogati z vitamini, a tudi veliko bolj zdravi in z manj kalorijami, zato je njihovo uživanje priporočljivo za zniževanje maščob v krvi.
Poleg tega so užitni tudi mladi poganjki, ki jih pogosto dodajamo enolončnicam ali solatam. Iz njih izdelujejo tudi prehranska dopolnila, priljubljene pa so tudi za proizvodnjo alkohola s fermentacijo.
Prehrana živali
Topinambur je zelo pomemben za prehrano živali. Zaradi velikih in dišečih cvetov je primeren za čebeljo pašo, saj je medonosna rastlina in pomembna za pridelavo travniškega medu. Njegov gomolj, kuhan ali surov, lahko dajemo živalim kot del prehrane, običajno prašičem namesto krompirja.
Steblo in listi se uporabljajo pri paši zajcev in opazili so, da spodbujajo rast dlak. Zelena silaža je odlična kot dopolnilna krma za vso živino, še posebej za kokoši nesnice. Najbolje ga je dodati svežega, kot prehransko dopolnilo, lahko pa ga posušimo in shranimo kot seno.
Medicina
Topinambur ima pomembno uporabo tudi v ljudskem zdravilstvu. Najpogosteje se uporablja kot obkladek proti revmi. Za sodobno farmacevtsko industrijo je pomemben tudi zaradi proizvodnje sladil, potrjeno pa je, da, če ga uživamo že od mladosti, zmanjšuje možnost nastanka kariesa in pomaga pri uravnavanju alergij.
Zanimivosti
Topinambur izvira iz Srednje Amerike, domačini so ga poznali in uporabljali kot zimsko hrano. Zaradi široke uporabe med Indijanci je pritegnil zanimanje misijonarjev in Francozi so ga prinesli v Evropo. V Evropo je prišel okoli 17. stoletja, medtem ko so prvi zapisi o njegovi prisotnosti v Sloveniji v 19. stoletju.
Zanimivo je, da ga sadijo ob železniški progi, ker zmanjšuje nevarnost nanosov snega, njegov pepel pa uporabljajo kot gnojilo, saj je izjemno bogat s kalijem. Njegova uporaba je v Evropi zelo pomembna, večinoma se uživa kot živilo. Obstaja prepričanje, da se bo z nadaljnjimi raziskavami lahko izkazal kot sladilo, ki ne bo dvignilo ravni sladkorja v krvi in ljudem pomagalo k bolj zdravemu življenjskemu slogu.
Foto: allispossible.org.uk / CC
Dodaj odgovor