Robida (lat. Rubus fruticosus) spada v družino rožnic (Rosaceae), kamor sodijo tudi aronija, nektarina, hruška, lovorikovec, itd. in v red Rubus (v omenjeni red sodi tudi malinjak) ter je večletna grmovnica vzpenjalka, ki enako dobro uspeva na toplih in hladnih območjih. Nekatere sorte robid lahko gojimo tudi v tropskih območjih, zrastejo pa lahko do višine približno 0,5 - 3 m.
Glede na to, da raste robida v obliki grma, se njeni visoki poganjki razvejajo iz koreninskih žil, proti tlom pa se navadno upognejo kot čebula. Če so izpolnjeni pogoji glede vlažnosti, se vršički, ki se dotikajo zemlje, tako ukoreninijo. Poleg poganjkov, ki se vejejo iz samih žil, rastejo poganjki iz grma in iz pritalnega dela. Liste robide sestavlja 3-7 nazobčanih elipsastih lističev, katerih barva se spreminja od svetlejše do temneje zelene. Robide cvetijo od maja z majhnimi oz. srednje velikimi belimi in rožnatimi cvetovi.
Plodovi robide so različnih oblik - okrogle, podolgovate ali ovalne oblike. Plodovi so sprva rdeče barve, ko dozorijo pa postanejo temno modri ali črni in se svetijo. Robida je sadje, ki ga je razmeroma enostavno gojiti, v zameno pa dobite veliko okusnih sadežev, ki jih lahko uživate sveže ali konzervirane uporabljate skozi vse leto.
Sorodniki
Vrste
Glede na obliko grma obstajata 2 tipa robid:
- pokončna robida - močni poganjki držijo grm pokonci, tako da ne potrebuje opore. Če je robida posajena v hladnejših predelih, je izbira te robide idealna, saj je nekoliko bolj odporna na nižje temperature zraka.
- plazeča robida - med rastjo potrebuje oporo
Boysen
Boysen je bujna plazeča sorta, ki ima lahko trnje ali pa je brez njega. Uvrščamo jo med hibride, vendar je bolj podobna robidi kot malinjaku. Je samooprašna, zgodaj cveti in dozori. Obiramo jo 2 - 3 krat letno. Plod je precej velik, s povprečno težo 7,5 - 8 g, podolgovate oblike in temno črne barve. Sladki in kisli plodovi so primerni za takojšnjo porabo.
Smoothstem
Smoothstem je sorta zelo bujne in pol pokončne rasti. Potrebuje oporo z žico, saj se na enoletnih poganjkih razvije veliko stranskih poganjkov dolžine 35 - 45 cm. Cvet je dvospolen, sorta pa je samooprašna in pozno cveti. Zori v prvi polovici avgusta, obiranje pa traja dolgo časa, včasih tudi do oktobra. Temno rdeč plod je srednje velikosti s povprečno težo okoli 4 g in ima specifično obliko topega stožca. Plodovi so primerni za takojšnjo porabo in za zamrzovanje.
Eldorado
Eldorado je srednje bujna sorta, a kljub temu obilno obrodi. Poganjki so čvrsti in močni, zato jo lahko gojimo brez opore. Prenese mraz. Dozori srednje zgodaj, oberemo pa jo 3 - 4 krat letno. Svetlo črni plod je srednje oz. večje velikosti in ima značilno obliko. Meso je čvrsto in zelo sočno.
Thornfree
Thornfree je priljubljena ameriška sorta z okrasnimi listi, ki se najpogosteje sadi in goji tudi v Sloveniji. Običajno jo najdemo ob ograjah ali kot nadomestek ograj, vendar v tem primeru potrebuje oporo. Za rast potrebuje veliko toplote in sonca. Raste kot bujen grm in obrodi velike, aromatične, svetlo črne plodove. Obrodi obilno, ocenjene vrednosti pa se gibljejo okoli 25 t/ha. Plodovi dozorijo za obiranje konec julija, obiramo pa jih lahko do konca septembra. Najbolje jih je uživati sveže, lahko pa jih tudi zamrznemo ali predelamo, na primer v marmelado ali džem.
Black Satin
Ta sorta izvira iz Amerike in lahko raste kot plazilka ali v pol pokončni obliki. Plodovi so veliki (težki 7 g), aromatični, čvrsti in svetleče črni. Sorta je odporna na rjo in temperature do -12°C. Plodovi so pripravljeni za nabiranje v avgustu ali v začetku septembra, vendar ne prenesejo transporta, zato jih je najbolje uporabiti sveže ali pa jih prodati na lokalnem trgu. Odlični so sveži, lahko pa jih uporabimo tudi predelane ali zamrznjene.
Thornless Himalayan
Prvotna sorta Himalayan ima trne, ta sorta pa raste brez trnov. Je ameriška plazeča se sorta in za rast potrebuje oporo. Najbolje bo obrodila na rahlih in bogatih tleh, ki so pogosta v vrtovih. Velika prednost te sorte je, da je odporna na bolezni in škodljivce ter prenese temperature do -10°C.
Raste kot bujen grm, ki obrodi srednje velike plodove, težke približno 5 g. Robide so svetleče črne barve in okrogle oblike. Najboljše so sveže, lahko jih tudi predelamo ali zamrznemo. Plodovi dozorijo konec julija ali v začetku avgusta.
Thornless Evergreen
Thornless Evergreen je prav tako bujna sorta robid. Močni poganjki do dobro razvejani in obilno obrodijo. Sorta je pol plazeče oblike, zato je med gojenjem obvezna opora. Sorta je zimzelena in listi so podobni peteršilju. Cveti v drugi polovici maja, plodovi pa dozorijo v drugi polovici avgusta. Obiramo jo lahko 6-8 krat letno. Plodovi so srednje velikosti in povprečno tehtajo okoli 4 g.
Gojenje
V prvem letu sajenja je tla med vrstami potrebno obdelati- z diskastim brananjem in kultiviranjem. Na takšen način odstranimo plevel, ki robide ovira pri rasti, za zatiranje plevela pa lahko uporabimo tudi herbicide.
Po jesenskem gnojenju je potrebno zemljo preorati do globine približno 10 cm, brez odstranjevanja plevela. V tej fazi pridelave robide bo plevel rastlinam koristil, saj s tem izvedemo zeleno gnojenje.
Zemljo je potrebno redno plitvo orati (frezati ali prašiti), saj na ta način v tleh ohranimo vlago. Prvo plitvo oranje opravimo v začetku pomladi, ko so tla dovolj suha, priporočena globina je 8 cm. Do konca sezone (konec avgusta) so potrebne še 2-3 faze frezanja. Če je leto sušno, moramo plitvo oranje izvajati pogosteje, da ohranimo vlago v tleh.
Tla
Robida za rast potrebuje dobro odcedna tla s pH vrednostjo 6 - 6,5 in z 2 - 4% vsebnostjo humusa. Najbolj ji bodo ustrezale peščene ilovice. Priporočljivo je, da se izogibate sajenju v slabo odcedna in težka tla, ker koreninam robide prevelika vlažnost tal ne ustreza.
Podnebje
Robidi najbolj ustrezajo podnebja z milimi zimami ter mokrimi in hladnimi poletji. Čeprav robida dobro prenaša zimske razmere, jo bodo motile zelo nizke temperature v intervalu od -10°C do -17°C. Če je prekrita s snegom, brez težav prenese tudi temperature do -25°C. Spomladanske temperature z velikimi nihanji lahko močno škodijo pridelku robid.
Čas sajenja
Robide sadimo v poznih jesenskih mesecih ali pozimi in jih lahko sadimo do aprila. Pred sajenjem je potrebno zemljo obogatiti s humusom, ki bo prispeval k vlažnosti tal, saj po sajenju to ne bo več mogoče, ker bi se lahko poškodovale plitve korenine robide. V jesenskih mesecih, en mesec pred sajenjem, je potrebno zemljo preorati do globine 30 - 40 cm.
Kolobarjenje
Potrebno se je izogibati večletnemu zaporednemu gojenju robid na istem mestu, saj lahko to privede do kopičenja bolezni v tleh, kar bo negativno vplivalo na rast in razvoj rastlin. Kolobarjenje in uporaba predhodnih posevkov sta ključna za ohranjanje zdravega in produktivnega vrta. Izogibajte se gojenju robid na mestih, kjer so rasli (imajo podobne škodljivce in bolezni): paradižnik, krompir, jablana, trta, breskev, malinjak in paprika.
Metuljnice, kot sta grah ali fižol, so odlične predhodne kulture robidam, saj pomagajo izboljšati zemljo in ji dodajo dušik, ki ga robide uporabljajo kot hrano. Lucerna je prav tako primerna predhodnica robidam, saj tudi izboljša kakovost tal, njene korenine pa poglobijo zemljo in omogočijo boljši pretok vode in hranilnih snovi.
Vrtni hibiskus lahko uporabimo kot začasni predposevek pred sajenjem robid, saj hitro raste in pomaga pri zatiranju plevela, prav tako pa lahko uporabimo oves, rž, pšenico ali sudansko travo, ki pomagajo izboljšati zemljo pred sajenjem robid, preprečijo erozijo tal in dodajo organske snovi. Čebula pomaga pri odganjanju škodljivcev in bolezni, žajbelj pa izboljša kakovost tal, deluje protimikrobno in pomaga ohranjati zdrava tla.
Robide lahko posadimo skupaj z več drugimi rastlinami, na primer z borovnicami, ki imajo podobne rastne pogoje in imajo rade kisla tla. Borovnica in robida lahko sinergijsko vplivata na rast in rodnost drugih rastlin v vrtu. Malinjak pogosto gojimo skupaj z robidami zaradi njune združljivosti. Ti dve rastlini imata veliko skupnih rastnih pogojev in lahko druga drugo zaščitita pred škodljivci in boleznimi.
Poleg robid lahko posadite tudi papriko, saj bo s svojim pikantnim vonjem odgnala nekatere škodljivce. Poleg tega bo paprika pritegnila čebele, kar je koristno za opraševanje robid. Paradižniki imajo podobne potrebe po svetlobi, vodi in hranilnih snoveh in jih lahko posadite skupaj z robidami v isto gredo ali posode.
Če ob robidah posadimo rože, kot sta ognjič ali mačehe, lahko pomagajo odganjati škodljivce in privabljati koristne žuželke.
Izogibajte pa se sajenju robid poleg rastlin, ki imajo različne potrebe po svetlobi, vodi in hranilnih snoveh, pa tudi poleg rastlin, ki so bolj nagnjene k istim boleznim in škodljivcem, na primer kumare, bučke in buče. Te rastline lahko privabijo škodljivce, ki so nevarni robidam (npr. zlata minica in resarji), poleg tega pa lahko vplivajo na kakovost in okus plodov.
Izogibajte se tudi sajenju robid poleg drugih rastlin iz družine rožnic, na primer jagodnjaka, ker so nagnjene k podobnim boleznim in škodljivcem. Listne uši in rastlinske uši so na primer pogosti škodljivci, ki lahko napadejo robide in jagodnjak.
Pomembno je omeniti, da robid ni priporočljivo saditi ob topolih ali vrbah, ker bodo z njimi tekmovale za hranilne snovi in vodo, prav tako pa je lahko otežena nega sadik, ki rastejo v senci dreves z gostimi krošnjami (npr. bukev, javor, ginko). Robide posadimo na odprto in sončno mesto, kjer bodo dobile dovolj svetlobe in zraka ter kjer bodo zaščitene pred močnimi vetrovi in mrazom.
Robida je ena izmed rastlin, ki je odporna na juglon, alelopatsko kemikalijo, ki jo izloča oreh in ki lahko zavira rast nekaterih rastlin, zato lahko uspešno raste v bližini orehov. Po drugi strani pa jo motijo alelopatske kemikalije, ki jih izloča evkaliptus.
Gojitvena oblika
Robide lahko gojimo v več gojitvenih oblikah. Pokončne robide rastejo navpično in jih običajno gojimo kot živo mejo. Potrebujejo oporo, da ostanejo na mestu. Pol pokončne robide rastejo nekoliko manj pokončno in potrebujejo manj opore. Lijakaste robide rastejo v obliki lijaka in jih običajno gojimo na večjih površinah. Samonosne robide rastejo pokončno in ne potrebujejo opore, ker lahko same nosijo plodove.
Izbira gojitvene oblike robid je odvisna od prostora in želja pridelovalca, pomembno pa je, da izberemo ustrezno gojitveno obliko, da dosežemo čim večji pridelek in olajšamo vzdrževanje rastlin.
Faza mirovanja
Pri robidah se faza mirovanja običajno začne pozno jeseni ali pozimi, ko rastlina postopoma upočasni rast in izgubi liste. V tej fazi se rastlina pripravlja na prihajajočo zimo s shranjevanjem hranilnih snovi v koreninah in drugih delih rastline, kar ji pomaga preživeti mraz in neugodne razmere. Faza mirovanja robide traja do izboljšanja zunanjih razmer in dviga temperature, običajno do zgodnje pomladi. Ko se temperature ponovno dvignejo, se rastlina prebudi iz faze mirovanja in začne ponovno rasti ter razvijati nove poganjke, liste in plodove.
Sajenje
Robide sadimo iz sadik, zato se pred nakupom prepričajte, da ste izbrali sadike, kjer ni suma na okužbo z boleznimi in škodljivci. Po nakupu in pred sajenjem pustimo sadike nekaj ur potopljene v vodo.
Sejanje
Robide lahko gojimo iz semen, vendar ta način ni pogost, saj robide običajno gojimo s potaknjenci ali sadikami. Robide, vzgojene iz semen, namreč ne podedujejo vseh lastnosti matične rastline, kar lahko privede do nepredvidljivih rezultatov glede velikosti plodov, okusa, barve in drugih lastnosti. Robide, ki jih posejemo lahko počasneje kalijo in rastejo počasneje kot robide, vzgojene iz potaknjencev ali sadik.
Vseeno pa iz semen ni nemogoče vzgojiti robide. Najbolje jih je posejati v posode ali drevesnice zgodaj spomladi. Semena robid je potrebno pred setvijo stratificirati, kar pomeni, da jih pustimo 2 - 3 mesece v hladilniku pri temperaturi 4°C. Po stratifikaciji lahko semena posejemo v posode ali drevesnice z rodovitno zemljo. Semena robid je potrebno prekriti s tanko plastjo zemlje in vzdrževati vlažna, dokler ne poženejo poganjki. Po kalitvi je potrebno rastline redno zalivati in gnojiti z organskimi gnojili. Ko rastline zrastejo do višine približno 15 cm, jih lahko presadimo na stalno mesto.
Sajenje sadik
Gojenje robid iz potaknjencev je pogost način gojenja robid. Najprej z zdravih vej matične rastline odrežemo potaknjence, ki so dolgi približno 15 - 20 cm in imajo vsaj 2 para listov. Priprava tal vključuje odstranjevanje plevela in dodajanje organskih gnojil.
Potaknjence posadimo v pripravljeno zemljo, tako da je le en par listov nad površino zemlje. Po sajenju je potrebno rastline redno zalivati in vzdrževati vlažno zemljo. Ko potaknjenci začnejo rasti, jih je potrebno obrezati, da spodbudimo rast novih poganjkov.
Cepljenje
Robide lahko cepimo na druge rastline ali v druge rastline, vendar ta postopek redko uporabljamo, ker robide rade prerastejo in "prevzamejo" matično rastlino, zato jih gojimo večinoma na lastnih koreninah. Gojenje robid na drugih rastlinah, kot so malinjak ali ribez, se lahko uporablja v specifičnih razmerah ali v poskusne namene, večina pridelovalcev pa robide goji na lastnih koreninah.
Postopek cepljenja robide je podoben postopku, ki se uporablja za druge sadne kulture, in vključuje odstranjevanje nadzemnih poganjkov z matične rastline in spajanje poganjka (reza) s koreninami ali steblom matične rastline. Ko se cepič uspešno združi s matično rastlino, ga je potrebno vzdrževati in zanj skrbeti kot za vsako drugo rastlino, vendar je pomembno vedeti, da bo rastlina, ki služi kot matična rastlina, vplivala na rast in uspešnost robide.
Gojenje na vrtu
Robida najbolje uspeva na prisojni in topli legi. Glede na to, da za rast potrebuje določeno vlažnost zraka in tal, jo motijo topli poletni vetrovi, zato izbiramo zavetrne lege. Priporočljive so vrste v smeri sever-jug.
Razdalja, ki jo moramo upoštevati med sadikami in vrstami, je odvisna od vrste robide, ki jo sadimo in opore. Če sadimo nasad robide je potrebna razdalja med sadikami najmanj 3 m, da lahko vmes pelje traktor, za kombajn, ki bo izvajal mehanizirano obiranje, pa je potrebne približno 4 m razdalje.
Pri pokončnih sadikah robide velja pravilo, da potrebujejo medvrstno razdaljo 60 - 120 cm, pri plazečih sortah pa mora biti razdalja še večja 1,2 - 2,5 m. Razdaljo med vrstami prilagodimo vsaki posamezni sorti in njeni opori, zato je lahko v nekaterih primerih razdalja med 2 - 4 m.
Za gojenje plazečih in pol pokončnih sort robid je pred sajenjem potrebno postaviti oporo. Za oporo lahko uporabite pocinkane žice ali stebre (lesene, betonske, plastične, kovinske), poganjke pa privežite s plastičnimi vrvicami. Začetni in končni steber morata biti vkopana pol metra globoko, njuna višina pa je različna in je odvisna od samega tipa stebra.
Pri gojenju robid se pogosto uporablja sistem rešetke s tremi žicami. Postavimo 2,2 m visoka stebra, ki sta oddaljena približno 5 m. Med njima napnemo žice na višini 70 cm, 1,4 m in 2 m. Preprostejši podporni sistem lahko uporabimo skoraj za vse vrste robid. V tem primeru mora biti razdalja med stebroma približno 5 m, debelejšo žico pa namestimo na višini 1,5 m. Poganjke položimo na eno ali obe strani žice. Takšen način podpore omogoča, da se vsi plodovi razvijejo v enaki višini, kar olajša obiranje.
Dvožični sistem se razlikuje po tem, da je razdalja med stebroma večja, žica pa mora biti nekoliko debelejša. V tem primeru je višina stebrov 2,5 - 3 m, prva žica je napeljana na višini približno 1 m, druga pa do 1,5 m, kar zlahka loči enoletne od dvoletnih poganjkov.
Stebri, ki so postavljeni v obliki križa ali črke V (na isti višini sta nameščeni dve razmaknjeni žici), bodo najbolj uporabni za pol pokončne sorte. V tem primeru je obiranje olajšano, ker se poganjki upognejo vstran, navzdol. Če želimo uporabiti večžični oporni sistem, prvo žico napnemo na višini 0,5 - 1 m, med vsemi naslednjimi pa mora biti razdalja 30 cm. Pri valovitem dvožičnem sistemu pa je potrebno postaviti 2 - 3 poganjke od spodnje proti zgornji žici, nato pa ponoviti v obratnem vrstnem redu.
Gojenje v rastlinjaku
Robide lahko gojimo v plastičnih ali steklenih rastlinjakih, kar ima lahko številne prednosti pred gojenjem na prostem. Rastlinjaki zagotavljajo zaščito pred neugodnimi vremenskimi vplivi, kot so močni vetrovi, dež in toča, kar lahko zmanjša tveganje poškodb rastlin. Prav tako rastlinjaki omogočajo nadzor nad temperaturo, zračno vlago in osvetlitvijo, kar lahko izboljša pogoje za gojenje robid in poveča pridelek.
Pri gojenju robid v rastlinjakih je pomembno zagotoviti dobro kroženje zraka in nadzorovati vlažnost, da preprečimo bolezni in škodljivce. Prav tako je potrebno paziti glede namakanja, saj se zemlja v rastlinjaku izsuši hitreje kot na prostem. Za gojenje robid v rastlinjakih je najbolje izbrati sorte, ki so manj občutljive na visoke temperature, saj se temperature v rastlinjaku lahko močno dvignejo, predvsem poleti.
Gojenje v posodah
Gojenje robid v posodah je idealna rešitev za vse, ki živijo v mestih ali nimajo dostopa do vrta. Omogoča nadzor nad okoljem rastline, na ta način lahko robide gojimo tudi v zaprtih prostorih.
Pomembno je izbrati dovolj veliko posodo, ki ima na dnu drenažne luknje, saj zagotavljajo dober pretok zraka in odtekanje vode. Prav tako je za sajenje robid v posodo potrebno izbrati kvaliteten substrat, saj bodo rastline v substratu hitreje rasle in se razvijale.
Robide moramo v posodi redno zalivati, še posebej v toplejših mesecih. Prav tako jih je potrebno v rastni sezoni gnojiti enkrat mesečno. Pomembno je omeniti, da so lahko robide, gojene v posodah, bolj občutljive na ekstremne temperaturne razmere, zato jih je potrebno poleti zaščititi pred visokimi temperaturami.
Nega
Posajeno robido je potrebno pravilno vzdrževati in ustrezno obdelovati zemljo med vrstami, pa tudi samo rastlino. Potrebno je odstraniti plevel, ki lahko ovira rast robide. V prvem letu po sajenju je potrebno opraviti medvrstno obdelavo tal z diskastim brananjem ali kultiviranjem. Vlago v tleh ohranimo z rednim plitvim oranjem tal (3 - 4 krat letno). Da bi robide lepše rasle in bile primerno vzdrževane, jih je priporočljivo podpreti z žico. Tako bodo robide videti lepše in bolj urejene, še posebej, če jih bomo enkrat letno obrezali.
Zalivanje
Robida za uspešno rast potrebuje zmerno vlažna tla. Voda je ključnega pomena za razvoj enoletnih poganjkov in samih plodov, zato je potrebno redno namakanje.
Poleti bodo robide potrebovale približno 3 cm vode, saj imajo plitve korenine na globini 15 cm. Če uporabljamo kapljično namakanje, je lahko količina vode manjša. Če nastopi sušno obdobje, robide zalivamo v času zorenja plodov. En grm potrebuje 80 - 100 l vode.
Za zagotovitev primerne vlažnosti tal je priporočljivo med vrstami robid zastreti tla z rastlinami iz družine metuljnic.
Gnojenje
Robide je potrebno gnojiti do dvakrat letno, in sicer zgodaj spomladi (marec) in v jesenskih mesecih po obiranju (oktober). Robide lahko gnojimo z različnimi vrstami gnojil, odvisno od potreb tal in rastline. Najpogosteje se uporabljajo organska gnojila, kot sta hlevski gnoj ali kompost, ki povečajo vsebnost hranilnih snovi v tleh in izboljšajo strukturo tal. Uporabimo lahko tudi mineralna gnojila, kot so dušikova, fosforjeva in kalijeva gnojila.
Spomladi uporabimo dušikovo mineralno gnojilo KAN in vnesemo v tla 400 - 600 kg KAN-a na 1 ha. V jesenskih mesecih je priporočljivo gnojenje (približno 30 t/ha). Če so robide posajene v rodovitna tla, gnojenje v jesenskih mesecih opravimo vsako drugo ali tretje leto.
Pomembno je vedeti, da se je potrebno pri gnojenju s hlevskim gnojem izogibati uporabi dušikovih gnojil. V tem primeru se priporočajo mineralna gnojila s kalijem in fosforjem.
Poleg gnoja lahko jeseni uporabimo tudi NPK gnojilo v razmerju 10:12:26 ali 15:15:15, odvisno od kakovosti tal.
Razmnoževanje
Robide lahko razmnožujemo na več načinov- s semeni, s potaknjenci, s poganjki in s cepljenjem. Robido je možno razmnožiti s semeni, vendar ni priporočljivo, saj lahko po setvi zrastejo rastline s slabimi lastnostmi in seme ni vedno zanesljivo.
Razmnoževanje s potaknjenci je najpogostejši način razmnoževanja robide. Pozno jeseni ali zgodaj pozimi vzamemo z zdravih rastlin približno 10-15 cm dolge potaknjence. Potaknjence posadimo v rodovitno zemljo in jih vzdržujemo vlažne, dokler se ne ukoreninijo in začnejo rasti.
Razmnoževanje poganjkov je še en način za vzgojo novih rastlin robide. Poganjki se pojavijo okoli matične rastline in so zelo podobni prvotni rastlini. Lahko jih previdno odstranimo iz zemlje in presadimo na novo mesto, kjer bodo rasli kot nove rastline.
Čeprav ni pogosto, je mogoče robide razmnoževati tudi s cepljenjem, ki se običajno uporablja za spreminjanje kultivarjev ali izboljšanje odpornosti rastlin na bolezni. Pri tem postopku se del rastline, ki ga želimo gojiti (podlaga), združi z delom rastline, ki ima želene lastnosti (cepič). Cepljenje se običajno izvaja pozimi ali zgodaj spomladi.
Presajanje
Čeprav robide niso zelo občutljive rastline, je pri presajanju potrebna previdnost in pozornost, da bo presajanje uspešno in čim manj stresno za rastlino. Presajanje je priporočljivo izvesti pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko rastlina miruje. Na ta način bo imela rastlina več časa, da si opomore pred začetkom rasti in oblikovanja plodov.
Pred presajanjem najprej pripravimo novo lokacijo za rastlino, kar vključuje globoko prekopavanje zemlje ter dodajanje komposta in drugih hranilnih snovi za dobro rast in razvoj korenin. Pri presajanju rastline je pomembno odstraniti celoten koreninski sistem, da zmanjšamo stres za rastlino. Rastlino je potrebno po presajanju dobro zaliti, da povečamo vlažnost tal in spodbudimo ukoreninjenje.
V prvih tednih po presajanju je pomembno, da rastlino spremljamo in poskrbimo, da ima dovolj vode in hranilnih snovi. V sušnih razmerah je priporočljivo pogostejše zalivanje, v deževnih obdobjih pa lahko zalivanje zmanjšamo.
Pomlajevanje
Pomlajevanje robid je pomembno za ohranjanje produktivnosti rastlin in kakovosti pridelka. Robide je običajno priporočljivo pomlajevati vsakih 3 do 5 let, da zagotovimo, da rastline ostanejo zdrave in produktivne.
Postopek pomlajevanja robid vključuje odstranjevanje starih in obolelih stebel, da se spodbudimo rast novih poganjkov, običajno pa se izvaja v času zimskega mirovanja rastline, po obiranju plodov. Stara stebla lahko preprosto odrežete do nivoja tal ali do točke, kjer se pojavijo novi poganjki.
Da bi zagotovili produktivnost rastline, je priporočljivo obdržati približno 6 - 8 poganjkov na 1 m2. Če rastline ne pomladimo, lahko starejša stebla postanejo manj produktivna in so izpostavljena povečanemu tveganju za bolezni in škodljivce.
Redčenje
Redčenje robid vključuje odstranjevanje vseh cvetnih popkov na novih poganjkih v prvem letu, da spodbudimo rast in razvoj korenin in stebel. Ko rastlina obrodi, poganjke redčimo. Preveč poganjkov lahko povzroči slabšo kakovost in velikost plodov ter zmanjšan dostop svetlobe in zraka, kar lahko povzroči pojav bolezni in škodljivcev.
Najboljši čas za redčenje poganjkov je zgodnja pomlad, preden se pojavijo popki. Za optimalno rast in kakovost pridelka je priporočljivo ohraniti 4 - 6 poganjkov na rastlino. Poganjke je najbolje odrezati z ostrimi škarjami ali noži, da ne poškodujemo stebel in zagotovimo hitrejše okrevanje rastline.
Obrezovanje
Robide je potrebno takoj po sajenju obrezati. Približno 2 m visoke sadike skrajšamo na višino približno 30 - 50 cm. Vse manjše sorte moramo skrajšati na 20 cm. S pravočasnim obrezovanjem okrepimo popke in korenino robide, iz katerih bodo zrasli poganjki.
Da bo robida bolje rasla in bolje obrodila, je potrebno grme posvetliti oz. redčiti. Pri bujnih sortah je potrebno pustiti 8 - 12, pri malo manj bujnih pa 5 - 6 močnejših poganjkov. Vse druge poganjke je potrebno odstraniti.
Če opazimo, da je poganjek poškodovan ali da ga je prizadela bolezen, ga je potrebno porezati do tal. Poleg tega je potrebno odrezati vse dvoletne veje, ki so do sedaj obrodile.
Vse manjše stranske veje robid, ki so na enoletnih poganjkih, je potrebno konec zime skrajšati na 30 - 40 cm, kar bo zagotovilo boljšo rodnost in večje plodove v naslednjem letu.
Zaščita pred vetrom
Robide so občutljive na veter, zlasti mlade rastline. Veter lahko poškoduje rastlino in zmanjša njeno rast, oteži pa tudi opraševanje in obiranje plodov. Zato je robide priporočljivo saditi v zavarovanih prostorih, kjer so manj izpostavljene močnemu vetru. Če to ni mogoče, lahko uporabimo zaščitno mrežo ali ograjo, da zmanjšamo vpliv vetra na rastline.
Tudi če robide sadimo na prostem, je pomembno, da rastlinam zagotovimo dobro oporo, da jih veter ne zlomi, kar lahko dosežemo s pomočjo konstrukcij, kot so stebri ali rešetke, ki rastline držijo pokonci.
Zaščita čez zimo
Robide so odporne na mraz in prenesejo temperature pod 0°C, mlade rastline pa so bolj občutljive in jih nizke temperature lahko poškodujejo. Zato je mladike priporočljivo zaščititi tako, da okoli korenin rastline nanesemo plast zastirke. Zastirka bo ohranila toploto v tleh in zaščitila korenine pred nizkimi temperaturami. Prav tako je priporočljivo rastline pokriti z zaščitno folijo ali tkanino, da preprečimo neposreden vpliv mraza na rastline.
Pomembno je izbrati sorto robide, ki je bolj odporna na mraz in prilagoditi urnik sajenja tako, da rastline ne bodo posajene na območjih, kjer se kopiči hladen zrak.
Bolezni
Čeprav je robida načeloma varna pred napadi bolezni, jih, tako kot vse druge sadne vrste, lahko napadejo tudi bolezni. Dovzetna naj bi bila več kot 50 različnih bolezni, v nadaljevanju pa so navedene najpogostejše.
Rumena rja
Rumena rja se pojavi pri gojenju robid brez trnov. Povzročitelj te bolezni je glivica Kuehneola uredinis in ob zgodnjih napadih lahko rastlina predčasno izgubi liste, kar bo vplivalo na slabo dozorevanje poganjkov in pozebo v zimskih mesecih. Glivica običajno napada liste in stebla, v redkih primerih tudi plodove.
Simptome najprej opazimo na poganjkih v obliki temnejših vijoličastih oteklin na lubju. Aprila in maja te otekline počijo. Junija se na listih pojavijo majhni okrogli rumeni skupki. Pri hudih okužbah lahko pride tudi do odpadanja listov, čeprav to v naših krajih ni tako pogosto.
Širjenje bolezni lahko preprečimo s pravilnim obrezovanjem in sežiganjem okuženih poganjkov. Če uporabljamo fungicide, naj bodo na osnovi bakra, s škropljenjem pa začnemo proti koncu vegetacijske dobe. Splošne zaščitne ukrepe izvajamo spomladi ob pojavu prvih simptomov.
Vijolična in oranžna rja
Bolezen povzročata glivici Phragmidium bulbosum in Phragmidium violaceum, ki se najpogosteje pojavita na divjih robidah v celotnem zmernem rastnem območju. Vijolična rja je nekoliko pogostejša, obe pa napadeta liste rastline. Bolezen se kaže s pojavom rumeno rdečih peg na zgornji strani lista, po 10 dneh pa se pojavijo 1 mm dolgi ecidiji.
V odvisnosti od glivic se njihova barva razlikuje od rdeče in vijolične z rumeno sredino do rumene in oranžne barve. Na istem mestu se nato pojavijo temni skupki. V odvisnosti od jakosti okužbe, se lahko listi upognejo in odpadejo. Čisto proti koncu vegetativne dobe omenjeni skupki porjavijo.
Poleg listov so lahko okuženi tudi poganjki, na katerih nastanejo rakaste rane. Zajedavci se v jesenskih mesecih oblikujejo na listih, do okužbe pa pride v juniju. Prenašajo se lahko na nekoliko daljše razdalje, aktivni pa so pri temperaturah 18 - 29°C. Najboljše zdravilo proti napadu teh glivic so ustrezni fungicidi.
Kostanjeva pegavost
Glivica Didymella applanata napada liste in poganjke rastline, največ škode pa povzroča na robidah in malinjakih. Na našem območju so zabeležili večjo škodo v velikih nasadih robid.
Simptomi okužbe se pojavijo na listih enoletnih poganjkov konec junija in v začetku julija. Bolezen se začne na robovih listov in se razširi na glavico žile, lezije pa postanejo rjave barve z rumenimi robovi in so trikotne oblike. Kostanjeva pegavost najpogosteje napade starejše rastline, tiste, ki rastejo v senci ali tiste, ki so bližje tlom in rosi. S širjenjem parazitov se vedno bolj sušijo tudi listi, ko pa okužba doseže pecelj, se razširi na poganjke, kjer se pojavijo temno zelene lise, ki sčasoma postanejo vijolične. V končni fazi bolezni lise postanejo kostanjevo rjave barve.
Če pege obročasto pokrivajo poganjke, se ti lahko posušijo. V jesenskih mesecih mladike olesenijo, pozimi pa lubje postane srebrne barve s črnimi kroglicami. Lubje nato začne pokati in se luščiti. Brsti lahko preživijo na okuženih poganjkih, vendar bodo spomladi, ko poženejo, ostali šibki in zakrneli.
Da bi preprečili pojav bolezni, je priporočljivo, da robid ne sadimo na mokrih območjih, kjer se dlje časa zadržuje voda. Pri obiranju plodov vse sumljive dele porežemo in sežgemo.
Vijolična pegavost
Povzročitelj te bolezni je glivica Septocyta ruborum, ki napada poganjke in je prisotna tudi v naših krajih. Bolezen se pojavi na zgornjih in stranskih poganjkih, kjer postanejo vidne 2 cm dolge temno zelene pege. Pege čez nekaj časa spremenijo barvo v rdečo in rjavo ter postanejo podolgovate in neenakomerne. Lahko se tudi združijo in tako zavzamejo večje površine.
Omenjeni parazit zlahka preživi v poganjkih. Spomladi nastanejo piknidi, ki dozorijo aprila, iz njih pa se do avgusta počasi sproščajo piknospore. Poškodujejo le poganjke, ki so pognali tisto leto, in glede na to, da je inkubacijska doba bolezni dolgotrajna, se simptomi pojavijo le v poletnih mesecih.
Da bi preprečili močnejšo okužbo, prizadete poganjke porežemo in sežgemo, proti koncu vegetativnega razvoja pa rastlino poškropimo s fungicidi na osnovi bakra. V vegetativnem obdobju delujejo fungicidi na osnovi karbendazima.
Siva plesen
Sivo plesen robide povzroča glivica Botrytis cinerea, ki napada plodove. Pogosteje se pojavlja v deževnem delu leta, ko lahko povzroči velike izgube plodov. Pojavi se namreč tik pred obiranjem plodov, ko rastline ni več možno zaščititi.
Čeprav se simptomi najpogosteje pojavijo tik pred dozorevanjem plodov, je do okužbe verjetno prišlo med cvetenjem. Plodovi, ki jih ta glivica poškoduje, postanejo vodeni in mehki ter zgnijejo. V mokrem vremenu na plodovih opazimo sivo pajčevinasto oblogo.
Dovzetnost za to bolezen je odvisna od posajene sorte. Zaščita je priporočljiva pred cvetenjem, naslednje škropljenje pa po koncu cvetenja. Pomagajo lahko fungicidi, ki se uporabljajo tudi pri jagodnjakih.
Antraknoza
To bolezen povzroča glivica, imenovana Elsinoë veneta, ki napade vse nadzemne dele rastline - steblo, liste, cvetove, poganjke. Simptomi bolezni se na listih v bližini glavnih žil pokažejo kot rdeče-vijolične pege s sivo sredino, ki so dolge 2 mm in imajo nepravilne robove. Okuženo tkivo odpade, listi postanejo votli, plodovi pa deformirani.
Najpogosteje se bolezen pojavi v pomladnih mesecih na poganjkih. Pojavlja se v obliki škrlatno rdečih peg s sivo sredino, dolgih 2 - 3 mm. Pege se sčasoma povečujejo in če prekrijejo večji del poganjkov, se posušijo in njihova skorja poka. V primeru šibkejše okužbe bodo poganjki preživeli vegetacijo, vendar tudi če bodo preživeli, bodo naslednjič obrodili manjši pridelek.
Rastlino je mogoče zaščititi tako, da med obrezovanjem odstranimo vse okužene dele rastline. Bodite previdni, če v bližini raste divja robida, saj lahko širi okužbo. Zimsko škropljenje na osnovi bakra je obvezno. Ob pojavu prvih znakov okužbe rastlino poškropimo s fungicidoma na osnovi tolilfluanida in karbendazima.
Škodljivci
Najpogostejši škodljivci v nasadih robid so robidova pršica, malinov krasnik, bivolček, malinova mušica in malinov hrošč.
Robidova pršica
je škodljivec, ki enako pogosto napada nasade malinjakov in robid, največkrat pa njihove plodove. Pršice imajo dva para nog, so zelo majhne, in prozorno bele barve. Prezimijo pod luskami popkov ali na ostankih plodov, ki jih med obiranjem nismo pobrali. Zgodaj spomladi se pojavijo na listih, v času cvetenja pa v cvetu in nato v plodu. Pogosteje se pojavlja na sortah robid, ki obrodijo pozneje.
Pršica povzroča neenakomerno zorenje plodov, ki postanejo trdi, brez okusa in neenakomerne barve. Škodo zmanjšamo s pravilnim obrezovanjem in pripravki na osnovi endosulfana, amitraza ali žveplovih sredstev, ki jih na rastlino nanesemo v spomladanskih mesecih.
Malinov krasnik
Škodljivec živi na vrtnicah in robidah ter napada poganjke in liste. Je vijolične barve, zraste pa lahko do dolžine 8 - 11 mm. Ličinke so modro-bele barve in zrastejo do dolžine 30 mm.
Ličinka lahko prezimi v korenu ali koreninskem vratu, nato pa se pomakne proti poganjkom, kjer se zabubi, razvoj traja 2 tedna. Odrasle oblike tega škodljivca se pojavijo maja, ko se začnejo hraniti z listi. Samice nato odložijo jajčeca na poganjke rastline, iz katerih se razvijejo ličinke.
Škoda nastane v spomladanskih mesecih, ko ličinka, ki prezimi v poganjku po njem vrta navzdol. Pri okuženih poganjkih vegetacija ni možna in se zlomijo. Močnejši napadi lahko uničijo 90% poganjkov.
Škodljivca lahko zatiramo z obrezovanjem in sežiganjem okuženih poganjkov, porezati je potrebno vse dele, ki so jih napadli škodljivci. Pozimi vrt, kjer je prišlo do okužbe, prekopljemo in poganjke po potrebi sežgemo, vse divje robide in divje vrtnice pa uničimo.
Preden škodljivec odloži jajčeca, uporabimo insekticide na osnovi fenitrotiona, piretroidov, endosulfana in fentiona.
Bivolček ali zelena grbovka
Bivolček ali zelena grbovka je še en škodljivec, ki lahko poškoduje malinjake in robide, saj napada njihove liste in poganjke. Njegovo podolgovato ozko telo je zelenkasto rumene barve in dolgo 3,5 mm. Lahko prezimi pod lubjem, spomladi pa iz jajčec zlezejo ličinke, ki dosežejo liste, iz katerih sesajo sokove. Po enem mesecu se maja in junija razvijejo prve odrasle žuželke, ki lahko živijo do 2 meseca in odlagajo jajčeca na liste, iz katerih se ponovno razvijejo škodljivci.
Na prizadetih listih se najprej pojavijo bele pike, ki se združijo in prekrijejo ves list. Na koncu površina lista postane popolnoma bela in se začne zvijati. Škoda nastane z odlaganjem jajčec v poganjke, ki krnijo.
Velika škoda je bila zabeležena pri gojenju v zaprtih prostorih, glavni ukrep proti temu škodljivcu pa je obrezovanje okuženih delov rastline. Pomaga tudi zimsko škropljenje jajčec z oljnimi organofosfornimi insekticidi.
Malinova mušica ali malinova hržica
Malinova mušica ali malinova hržica je škodljivec, ki napada poganjke, enako pogosto pa se pojavlja na malinjakih in robidah. Te žuželke lahko zrastejo do 2,5 mm in so rjavkasto rdeče barve. Samci so nekoliko manjši od samic. Njihova jajčeca so bele barve, ličinke so rdeče, buba pa je rdečkasta.
Ličinka prezimi v tleh, aprila pa se pojavijo odrasle žuželke, ki odložijo jajčeca v razpoke na poganjkih. Jajčeca se razvijajo 5 - 8 dni, iz njih se pojavijo ličinke, ki se prehranjujejo s poganjki. Na točkah napada se pojavijo vijolična območja. Na koncu razvoja se zdrave ličinke zakopljejo v zemljo, kjer se zabubijo. Njihov razvoj lahko traja 40 - 60 dni, v enem letu pa imajo do 3 generacije. Poganjki, ki jih napadejo te žuželke, se kmalu posušijo, škodljivec pa lahko zaide pod lubje, kjer se poškodbe zaradi prisotnosti glivic še povečajo.
Glede na to, da lahko ta mušica prezimi v zemlji, je priporočljivo zemljo okrog robid redno prekopavati, da zmanjšamo njihovo število. Preden se mušice izležejo (v začetku aprila), je potrebno zemljo obdelati z insekticidi. Insekticid uporabimo prvič, ko poganjki zrastejo približno 40 cm, tretiranje pa ponovimo po 2 tednih.
Malinov hrošč ali malinar
Hrošč poleg malinjakov napada tudi robide in jim uničuje popke, cvetove ter plodove. Žuželke lahko zrastejo do 4 mm, njihova telesa pa so svetlo rjave barve in prekrita s sivimi dlakami. Jajčeca tega škodljivca so dolga približno 1 mm, bele ali rumene barve. Ličinka je rjava in ima po telesu rumene dlake, buba pa je bela in dolga do 4 mm.
Ta škodljivec ima eno generacijo letno, v odrasli obliki pa lahko prezimi v tleh. Aktivni postanejo aprila in maja, ko popki in cvetovi postanejo njihova hrana, saj samice vanje izležejo jajčeca, iz katerih se v približno 10 dneh razvijejo ličinke. Odrasle žuželke z grizenjem uničijo cvetove in popke, zaradi odlaganja jajčec pa se popki posušijo. Plodove lahko poškodujejo tudi ličinke, ki se z njimi prehranjujejo.
Škodljivca lahko zatremo z okopavanjem tal, saj tam prezimi. Pomagali bodo tudi insekticidi na osnovi endosulfana in fosalona, ki jih uporabimo, preden škodljivec začne povzročati škodo, torej pred cvetenjem.
Uporaba
To jagodičasto sadje, ki ga najdemo na družinskih vrtovih, ima zelo široko uporabo in pozitivne učinke na področju zdravstva in medicine. Robide so bogate z vitamini, minerali, vlakninami in antioksidanti ter so zelo učinkovite pri preprečevanju številnih bolezni. Poleg tega so enostavne za uživanje in jih lahko pripravimo na različne ustvarjalne načine.
Obiranje
Robide obiramo od junija do avgusta, kar je odvisno od vrste in časa sajenja. So občutljive in se lahko po obiranju hitro pokvarijo. Če jih uporabljamo sveže, jih oberemo nekaj dni preden popolnoma dozorijo, saj bodo na ta način ostale sveže dlje časa. Vsi plodovi na grmu ne dozorijo hkrati, zato jih redno večkrat obiramo. Priporočljivo je obiranje vsaj vsak drugi dan. Ob visokih temperaturah, jih obiramo čim večkrat, da plodovi ne propadejo.
Največ robid bomo nabrali, če jih obiramo zjutraj, pred visokimi temperaturami, ko izgine rosa. Obiramo jih lahko tudi pozno popoldne. Pomembno je le, da jih ne obiramo v najbolj vročih dneh. Izogibajte se obiranju med ali po dežju, ker mokri plodovi robid hitreje propadejo.
Sušenje
Robide lahko posušimo, da jim podaljšamo rok trajanja. Posušene robide pogosto uporabljamo za pripravo čaja ali jih dodajamo različnim jedem in sladicam. Postopek sušenja robid je povsem preprost. Robide najprej operemo in osušimo. Nato jih v enem sloju položimo na papir ali tkanino in pustimo na suhem in zračnem mestu, dokler se popolnoma ne posušijo. Med sušenjem bo potrebno robide večkrat obrniti, da se bodo enakomerno posušile.
Robide lahko sušimo tudi v pečici ali dehidratorju. V pečici jih v eni plasti razporedimo po pekaču in sušimo na nizki temperaturi okoli 50 - 60°C nekaj ur, dokler se popolnoma ne posušijo. V dehidratorju robide preprosto položimo na police in jih na nizki temperaturi sušimo nekaj ur.
Ko se popolnoma posušijo, jih lahko spravimo v zaprto posodo ali vrečko ter shranimo na suhem in temnem mestu.
Skladiščenje
Sveže nabranih plodov nikoli ne puščamo na soncu, saj se lahko hitro pokvarijo. Robide po obiranju spravimo v manjšo embalažo po 125 - 500 g. Sveže ostanejo, če jih hranimo v temnem in hladnem prostoru največ 4 dni.
Robide, ki jih obiramo za nadaljnjo industrijsko predelavo, obiramo strojno, ko dosežejo polno zrelost, po obiranju pa jih zamrznemo.
Hranimo jih v hladilnicah pri temperaturi 2°C, po nekaj dneh pa jih ohladimo na 0°C. Pri zlaganju v zaboje in na palete, jih je potrebno zaviti v plastiko in hraniti pri temperaturi -1 - 0°C in relativni vlažnosti okoli 90%. Prav tako mora biti pretok zraka šibkejši, da popolnoma zmanjšamo stopnjo dehidracije.
Ozmnica
Kulinarika
Sveže plodove robid lahko uživamo samostojno kot prigrizek ali v kombinaciji z drugim jagodičevjem, oreščki in suhim sadjem. Pogosto jih dodajamo kosmičem za zajtrk, smutijem, sadnim solatam, sladoledu in številnim presnim sladicam (surovim tortam in piškotom).
Presežne robide običajno po obiranju predelamo v marmelado ali džem, lahko pa jih tudi zamrznemo, da jim podaljšamo rok trajanja. Iz robid je narejeno tudi priljubljeno robidovo vino, ki se uporablja kot podpora uravnoteženi prehrani. Iz robid proizvajajo tudi likerje in razne druge alkoholne pijače.
Pogosto jih zaužijemo s slanimi jedmi. Dodajte jih v solato z rukolo, v zelenjavno pico z rikoto in origanom. Če ste malo drznejši, jih dodajte v sendvič s šunko, panceto ali sirom. Tako kot iz brusnic lahko iz robid pripravimo omako, ki se odlično poda k jedem iz piščanca, govedine in lososa.
Medicina
Robide so ključni vir vitamina C, zato so izjemno pomembne pri ohranjanju naše imunosti. Znano je, da je vitamin C ključen za imunski sistem in tudi za srčno-žilni sistem, saj znižuje krvni tlak. Med vsebovanimi vitamini izstopa vitamin B9, bolj znan kot folna kislina. Vitamin B9 skupaj z vitaminom B12 deluje na področju tvorbe novih krvnih celic.
Robide izstopajo tudi po količini vlaknin, saj jih imajo več kot večina drugega sadja. Prav zato so dobre za prebavo in vzdrževanje telesne teže, pa tudi za zniževanje in vzdrževanje holesterola. V tradicionalni medicini so robide pogosto uporabljali za lajšanje manjših poškodb, saj pripomorejo k hitrejšemu krčenju tkiva ob stiku z rano.
Robide vsebujejo mangan, ki je potreben za trdnost in zdravje kosti. Zahvaljujoč visoki vsebnosti prehranskih vlaknin, robide vplivajo na preprečevanje bolezni prebavnega sistema in so dober zaveznik v boju z odvečnimi kilogrami. Zaradi zelo dobre prehranske sestave robidam pripisujejo protibakterijsko in protivnetno delovanje krvnih žil.
Redno uživanje prispeva tudi k izboljšanju kognitivnih sposobnosti. Polifenolne spojine iz robid upočasnjujejo slabljenje motoričnih in kognitivnih sposobnosti, hkrati pa izboljšujejo spomin in živčne funkcije.
Zanimivosti
Robide so na severnih področjih gojili že od antičnih časov. Danes je na svetu zabeleženih več kot 2.000 sort robid, najbolj pa so prepoznavne v Mehiki, kjer jih tudi največ gojijo. Zanimivo je, da lahko robide uspevajo povsod, razen na ostrih in hladnih tleh Antarktike. Njihov izvor je težko ugotoviti, domnevajo pa, da prihajajo iz severne Evrope, Amerike in Azije.
Pomen robid so prepoznali že pred več kot 2.000 leti, saj so jih številna ljudstva uporabljala za naravno zdravljenje. Njene trpke in nekoliko kisle plodove so uživali že Stari Grki in Rimljani, ki so za naravno zdravljenje (od vnetij do celjenja ran po živalskih ugrizih) poleg plodov uporabljali tudi liste in lubje. V Evropi je priljubljenost robide narasla v 18. stoletju, ko so jo poimenovali "protinova jagoda ".
V preteklosti so verjeli, da trni, ki jih najdemo na robidah, ščitijo evropske vasi pred vsiljivci in živalskimi napadi, medtem ko so severnoameriški Indijanci uporabljali veje robid za izdelavo vrvi, plodove pa za proizvodnjo modrega barvila.
Foto: makamuki0 / Pixabay
Dodaj odgovor