Hruška (lat. Pyrus) je rastlina iz družine rožnic (Rosaceae) ter je sorodna jabolkom in kutinam. Obstaja okoli tisoč sort, ki se razlikujejo po velikosti, obliki, barvi, okusu ter tudi času skladiščenja. Hruška je po poreklu iz Azije, ljudje pa jo vzgajajo že 4.000 let.
Listopadno drevo hruške lahko zraste tudi preko 20 m. Listi so jajčaste oblike in imajo rahel rob. Plodovi so rumene ali zelene barve, razlikujejo pa se tudi po velikosti, obliki, okusu in dolžini skladiščenja. Običajno ima plod hruške širši okrogel spodnji del, ki se nato zožuje proti vrhu, kjer se zaključi s pecljem. Zaradi te značilne oblike je pogosta simbolična uporaba hruške v vsakodnevnih situacijah.
Hruške so sočne in izredno sladke, kar kaže tudi dejstvo, da se pogosto uporabljajo pri pripravi peciva kot sladilo namesto sladkorja. Imajo rahlo zrnato teksturo, vendar so mehke kot maslo. Jesti jih je preprosto.
Hruška je bogata z minerali in vitamini. V hruški so od mineralov prisotni kalij, fosfor, kalcij, magnezij, železo, klor, žveplo in številni mikroelementi. Vitamini, ki se nahajajo v hruški pa so A, C, E in večina vitaminov iz skupine B, H ter D. Hruške so odličen vir vlaknin, ki imajo zdravilni učinek na prebavni ter srčno žilni sistem.
Sorodniki
Sorte
Izbira sorte, ki jo bomo vzgajali, je odvisna od ekoloških in ekonomskih pogojev področja, kjer bomo hruško vzgajali. Trenutno na svetu vzgajajo preko 6.000 različnih sort hrušk, mi bomo opisali vodilne med tistimi sortami, ki uspešno in plodno rastejo v našem podnebju.
Viljamovka
Viljamovka (Williams / Bartlett) je stara sorta, ki izvira iz Velike Britanije, kjer so jo slučajno odkrili leta 1770, danes pa je zaradi svoje izvrstne kakovosti plodov in redne rodnosti ena najbolj razširjenih sort hrušk na svetu.
Viljamovka je pozna poletna sorta, saj plodovi dozorijo okoli 20.avgusta. Veliki plodovi lahko tehtajo okoli 250 g, uporabljajo pa se lahko sveži ali pa za predelavo. Viljamovke najpogosteje predelamo v sok ali zelo znano žganje "viljamovko".
Plodovi so hruškaste oblike z izboklinami po površini. Sprva so svetlozelene, ko dozorijo pa postanejo limonino rumene barve. Meso hruške je drobno zrnato in ima zelo gladko teksturo. Je sladka in sočna s prepoznavno izraženo aromo po muškatu ter tudi prepoznavnim vonjem. Ta vonj se prenese tudi na žganje, ki je zato zelo cenjeno in dosega visoke prodajne cene.
Sorta je srednje bujne rasti in razvejana, vendar je zelo občutljiva na bolezni.
Plodove lahko v hladilnici ohranimo 4 - 5 mesecev.
Viljamovka je zelo kvalitetna in cenjena sorta, zato se uporablja kot standard, po katerem ocenjujejo druge hruške in njihovo zrelost.
Zgodnja Morettinijeva hruška
Zgodnja Morettinijeva hruška (lat. Buttira précoce Morettini) je po pridelku ena izmed najbolj obilnih sort zgodnjih hrušk, po poreklu iz Italije. Dozori konec julija, približno 20 dni pred viljamovko. Ta sorta razvije zelo bujno deblo z dobro razvejano piramidno krošnjo. Plodove, težke okoli 150 g, redno in obilno obrodi. Običajno ima tanko, gladko in zelo krhko lupino. Plod dobi na strani, ki je bila izpostavljena soncu značilno živo rdečo barvo.
Meso hruške je izvrstne kvalitete, sladkega in sočnega okusa. Sorta je le malo občutljiva na manipulacijo in transport ter tudi na pozen pomladanski mraz. Pomembno je tudi omeniti, da se ne ujema dobro s kutino, zato jo je potrebno cepiti na vmesnem substratu. Pri vzgoji potrebuje toplejšo lego in plodna tla. V hladilnici plodove lahko ohranimo do 1 meseca.
Beurré Bosc
Sorta je po poreklu iz Francije in sodi med pozne jesenske sorte, saj dozori v drugi polovici septembra in v začetku oktobra tj. okoli 36 dni po tem, ko dozori viljamovka. Ime sorte pojasnjuje posebno obliko plodov, ki spominjajo na steklenico ali bučko. Plodovi so srednje velikosti (230-280 g) in imajo sočno, kiselkasto meso z izraženimi aromami. V hladilnici jih lahko hranimo 5 - 7 mesecev.
Čeprav cveti pozno, obrodi redno in obilno ter dobro prenaša pozni spomladanski mraz in sušo. Zelo je občutljiva na škodljivce. Drevo ima dolge zvite veje. Izvor podlage je zelo pomemben.
Krasanka
Krasanka (lat. Passe Crassane) je francoska sorta, ki sodi med najbolj pozne sorte hrušk, saj dozori okoli 55 dni za viljamovko (v prvi polovici oktobra). Plodovi te pozne zimske sorte so zelo veliki (270 - 500 g) in po obliki spominjajo na jabolka. V času obiranja so plodovi svetlo olivne barve, z dozorevanjem pa preidejo v zeleno rumeno barvo s specifičnimi rjastimi pikicami. Meso hruške je zelo kvalitetno, se topi v ustih in je sladko kislega okusa.
Krasanka je nizke rasti in naravno oblikuje majhno piramidno krošnjo, zato potrebuje globoka in plodna tla, toplo podnebje ter dodatno namakanje in ostro obrezovanje. Sorta je zelo občutljiva na pozni spomladanski mraz, sušo in hrušev bakterijski ožig. Plodove lahko v hladilnici hranimo 6 - 7 mesecev.
Konferans (lat. Conferance)
Konferans (lat. Conferance) je ena najbolj razširjenih sort za vzgojo po svetu, izvira pa iz Velike Britanije. Je srednje pozna (jesenska) sorta, ki dozori okoli 26 dni po viljamovki. Zanjo sta značilni bujna rast in razvejana krošnja. Plodovi tehtajo med 190-240 g ter po videzu spominjajo na podolgovato bučko. Lupina je prekrita z madeži rjaste barve, ki niso najbolj privlačni na pogled, meso pa je sladko kislo z izraženimi prijetnimi aromami.
Sorta je zelo občutljiva na hrušev bakterijski ožig, manj pa na hrušev škrlup in bolšico. Sorta dozori zgodaj in redno ter obilno obrodi.
Plodovi se v hladilnici ohranijo 6 - 7 mesecev, vendar je pred prodajo nujno, da dozorijo, saj so drugače pretrdi.
Tosca
Tosca izvira iz Italije in je zelo kvalitetna poletna sorta hruške, ki jo vzgajajo od leta 1993, tako da jo uvrščamo med nove sorte. Srednje veliki hruškasti plodovi dozorijo okoli 20. julija, kar je okoli 28 dni pred viljamovko. Plodovi tako kot pri zgornji Morettinijevi sorti pordečijo na strani, ki je bila izpostavljena soncu, kar tudi tej vrsti da zelo privlačen videz. Meso ploda ima zelo fino strukturo in dober okus, plodovi pa niso prezreli. Tosca je srednje bujne rasti in obrodi zgodaj, vendar redno in obilno. Uvrščamo jo med zelo odporne sorte. Ta nova sorta je bila nedavno uvedena tudi v naših krajih, zato z njo še nimamo daljših izkušenj, dosedanje pa so precej obetajoče.
Nashi
Nashi (lat. Pyrus L.) je nova sadna vrsta, ki je podobna hruški in za katero je razširjeno napačno prepričanje, da je nastala s križanjem hruške in jablane. Plod je zlato rumene in rjave barve s temnimi pikicami po lupini. Izvira s Kitajske in jo pogosto zamenjajo za navadno hruško. Po okusu se razlikuje od drugih sort, meso je hrustljavo, aromatično in sočno. Zaradi ugodnega vpliva sredozemskega podnebja na njeno rast in razvoj jo najpogosteje vzgajajo v Sredozemlju.
Gojenje
Na vrtu je potrebno zagotoviti hruški celovito oskrbo, kar zajema pravilno zalivanje, uporabo gnojila, preventivno zdravljenje, letno obrezovanje in številna druga dela. To je edini način, da boste imeli izvrsten pridelek in odpravili katerekoli težave.
Kolobarjenje
Drevo hruške je občutljivo na razne škodljivce in ga zato obdajte z rastlinami, ki jih odganjajo - ognjič, boraga, bergamot, grah in fižol.
Rastline, kot je detelja, lahko uporabimo za dodajanje dušika v tla in delujejo kot pokrivalo za zaščito korenin in spodnjega dela debla. Okoli vznožja hruške lahko posadite še vinsko trto, arašide, grah in fižol, in sicer tako, da okoli področja korenin posejete seme in omogočite rastlinam, da rastejo ob deblu.
Posadite lahko tudi česen in kamilico, da privlačita ose ter tlom pozimi dodajata kalcij, kalij in žveplo.
Zalivanje
Hruška ima veliko manjše potrebe po vodi kot jablana, in sicer zaradi veliko globljih korenin, ki lahko črpajo vodo iz globljih slojev tal. Hruška potrebuje največ vode v poletnih mesecih (junij in julij).
Hruška sicer potrebuje vlažna tla, ne prenese pa prekomerne vlage, zato jo je potrebno pogosto zalivati z zmerno količino vode ter upoštevati vrsto tal in podnebne pogoje v regiji. Najbolj ji ustreza zalivanje s pršenjem, saj je najbolj podobno dežju, ker voda prihaja do drevesa skozi številne odprtinice.
Mlada drevesa hruške so zelo občutljiva na vlago in če ni primerna, začnejo v mokrih tleh gniti in tako drevo lahko umre, zato jih je najbolje zalivati dvakrat mesečno. Potrebna pa je pazljivost, saj lahko pomanjkanje vode sadiko v nekaj dnevih popolnoma uniči.
Najboljše je, če je v sadovnjaku namakalni sistem.
Hruška spomladi ne potrebuje veliko vode, v obdobju suše in med aktivno rastjo pa je potrebno obilno zalivanje, saj bo vsako drevo zahtevalo tudi do 30 veder vode.
Gnojenje
Hruška tako kot vsaka druga sadna kultura zahteva redno gnojenje, da bo deblo raslo in bodo plodovi ustrezne kvalitete. Izbor gnojil pa je odvisen od starosti in trenutnega stanja hruške.
Najbolje je uporabljati pripravljene mineralne komplekse za dodatno hranjenje hrušk in jabolk, saj bistveno poenostavijo gnojenje.
Hruške začnemo gnojiti šele od 2. leta po sajenju dalje ter hkrati uporabimo organska in mineralna gnojila. Glavno gnojenje je jeseni in spomladi.
Razmnoževanje
Hruška se razmnožuje vegetativno s semeni in s cepljenjem na podlage.
Tla
Hruška je zelo izbirčna glede tal, čeprav uspeva na različnih vrstah tal. Najustrezneje je izbrati takšna tla, ki imajo lažjo teksturo (na primer ilovnata tla) in ki so bogata s humusom. Na težjih, suhih in neprepustnih tleh hruška zaostaja v razvoju, ima krajšo življenjsko dobo in zakrni, sam plod pa je manj sočen.
Pred sajenjem je potrebno tla meliorativno pognojiti in jih kemično analizirati ter šele nato globoko obdelati, kar je precej odvisno od tipa tal. Če imajo tla dobre fizične lastnosti, jih moramo orati do globine 40-50 cm, če pa so tla slabša in težja, pa jih je potrebno orati do globine 70-80 cm. Globoko obdelavo tal bi bilo najbolje opraviti v avgustu in jih potem pustiti do začetka novembra, dokler ne nabavimo sadik.
Podnebje
Hruška je precej odporna za zimski mraz, ne pa tudi na pozni spomladanski mraz. Uspešno lahko prenese temperature od -25°C do -30°C, vendar če je bila cepljena na kutini, zdrži le do -15°C. Kar pa se tiče visokih temperatur, lahko med vegetacijo prenese največ 34°C.
Korenine hruške so najbolj aktivne pri temperaturi od 15°C do 19°C, pri veliki vročini bi se sadike težko ukoreninile.
Iz vsega navedenega lahko povzamemo, da je hruško najbolje saditi v prvi polovici oktobra, če bivate v toplejšem južnejšem podnebju, če pa bivate v hladnejših severnih krajih, je hruško najbolje posaditi spomladi, da se izognete mrazu.
Sajenje
Hruška ima glede ekoloških pogojev podobne zahteve kot jablana ter celo bolje prenaša nižjo zračno vlažnost. Hruški bolj ustreza zmerno podnebje z zadostno količino sončne toplote in vlage. Sadimo jo jeseni ali spomladi in ob tem je zelo pomembno upoštevati naslednje pogoje.
Čas sajenja
Tako kot pri jablani je tudi pri hruški najbolj primerno jesensko sajenje, potem ko smo v avgustu tla kvalitetno obdelali in pripravili. Mlado drevo je najbolje posaditi pred prvim mrazom (od septembra do oktobra).
Izbira podlage za sajenje
Hruške so na dobro izbrani podlagi dejansko manj občutljive na slaba tla, vendar je deblo bolj bujno, plodovi pa bistveno slabše kvalitete. Hruško lahko cepimo na podlagi divje hruške in različnih tipov kutine, vendar je potrebno upoštevati, da mnogo vrst hruške ni kompatibilnih s kutino, zato jih je potrebno cepiti na vmesni podlagi (npr. viljamovka). Kot vmesno podlago lahko uporabimo sorte: Gelert, Pastorka, Hardenpont. Za podlago uporabljamo naslednje tipe kutin: EMA, EMC, BA 29, Adam's, Sydo in OHF 333, od katerih sta najboljši EMA in BA 29, vendar EMC uporabljamo samo pri najštevilnejših sortah.
Sejanje
Pri sejanju vedno obstaja določeno tveganje, saj se semena genetsko razlikujejo in obstaja možnost, da bo zraslo drevo z neokusnimi in trdimi sadeži. Sejanje pa je drugače zelo preprosto. Ko pojeste hruško, seme shranite (izperite ga, da odstranite pulpo ter pustite sušiti na papirni brisači nekaj dni).
Naravne pogoje simuliramo tako, da seme damo v najlonsko vrečko ali plastično posodo s pokrovom, ki ima na dnu vlažen papir, z vlažnim papirjem pa seme tudi pokrijemo in vse skupaj damo v hladilnik za 4 mesece. Skrbimo, da je papir vedno navlažen, vode pa ne sme biti preveč, saj to negativno vpliva na semena. Po 4 mesecih je seme pripravljeno za setev, kar izvedemo na enak način kot pri ostalih rastlinah.
Sajenje sadik
Preden sadiko posadimo, moramo izkopati jamo, v katero postavimo sadiko na razdalji 3 - 5 cm od količka. Na korenine položimo 5 - 8 cm debel sloj rahle zemlje, ki ga dobro poteptamo ter dodamo okoli 20 - 30 kg zrelega hlevskega gnoja. Čez gnoj ponovno nasujemo zemljo. Pomembno je poudariti, da je okoli sadnega drevesa potrebno narediti skodelico, da bolje zadrži vodo. Hruško posadimo na podobni globini kot v rastlinjaku, kar pomeni, da je stičišče vsaj 10 cm nad nivojem tal.
Gojenje na vrtu
Hruške lahko sadimo na plantažah, v vrtovih in sadovnjakih, rastejo pa tudi v gozdovih. Idealno je, če na vrtu izkopljemo luknje za sajenje vsaj 2 meseca pred sajenjem.
Gojenje v rastlinjaku
Čeprav bi bilo bolje hruško posaditi na prostem na vrtu, jo lahko vzgojimo tudi v rastlinjaku, vendar ji je potrebno nuditi iste pogoje kot bi jih zahtevala na prostem.
Gojenje v posodah
Če imate na balkonu veliko prostega prostora, lahko hruško posadite tudi v posodo, vendar je pomembno, da izberete pritlikavo sorto in veliko posodo s premerom vsaj 60 cm. Najboljše so lesene in kamnite posode, saj lahko keramične razpokajo, ko bo sadno drevo širilo svoje korenine.
Posodo nekoliko dvignemo od tal (tako da jo postavimo na nekaj opek), da se v njej ne nabira presežek vode, ki bi lahko škodil semenom in koreninam.
Nega
Drevo hruške v svoji naravni divji obliki raste v gozdovih, lahko pa ga vzgajamo tudi na plantažah, vrtovih in v sadovnjakih
Vzdrževanje nasada
Podobno kot pri jablani, tudi pri hruški vzdrževanje nasada ni zapleteno. Če je prisoten namakalni sistem, bi bilo tla najbolje vzdrževati z urejanjem trave, tako da se tla zastre 6 - 8-krat in da zaradi uporabe herbicidov tla ostanejo brez plevela. Če nimamo namakalnega sistema, je priporočena pogostejša obdelava tal.
Obrezovanje
Začetnikom se lahko zazdi obrezovanje hruške izjemno zahtevno in naporno, vendar tega se na podlagi izkušenj in potrpljenja vsakdo nauči.
Najprej je potrebno določiti obliko krošnje in potem skupaj z oblikovanjem krošnje izvesti tudi sanitarno obrezovanje, ki zajema odstranjevanje vseh poškodovanih, suhih ali nepravilno rastočih vej. Paziti je potrebno, da so inštrumenti, s katerimi obrezujemo hruško, dezinficirani in prevlečeni z lanenim oljem. Hruško je najbolje obrezovati spomladi.
Obiranje
Začetek obiranja hruške je zelo pomembno dobro časovno načrtovati, saj postanejo hruške, ki predolgo ostanejo na drevesu, rjave in neokusne.
Najbolje je spremljati barvo plodov in začeti z obiranjem, ko se začne barva spreminjati proti svetlozeleni in ko sorte, ki imajo to značilnost, začenjajo postajati rdeče na prisojni strani.
Hruške je potrebno obirati ročno, saj mora ostati pecelj nepoškodovan, sicer plod zelo hitro zgnije. Plodove najlažje odtrgamo tako, da jih primemo v dlan in nežno obrnemo.
Skladiščenje
Pomembno je vedeti, da hrušk ne smemo pustiti v plastičnih vrečkah, kjer se bodo dotikale, saj hruškam na ta način omejimo kisik in se poveča tvorba etilena - plina, ki ga hruške naravno tvorijo, vendar pospešuje proces gnitja. Ko se hruška okoli peclja zmehča, je znak, da je zrela in jo lahko zaužijemo. Hruške zlahka vsrkajo vonj, zato jih je priporočljivo ločiti od hrane, ki ima močan ali specifičen vonj.
Prostor, v katerem hranimo hruške, mora biti suh, temperatura pa višja kot pri skladiščenju jabolk (okoli 7 - 8°C).
Hruške lahko tudi zmrznemo, koliko časa se ohranijo, pa je odvisno od posamezne sorte.
Priprava na naslednjo sezono
Da bo hruška tudi v naslednji sezoni obrodila enako količino sočnih plodov, jo je zelo pomembno pravilno vzdrževati, gnojiti in oblikovati. Prav tako je potrebno paziti na vse možne bolezni in škodljivce, ki lahko hruško napadejo.
Bolezni
Pri hruškah moramo biti pozorni na številne bolezni, o katerih se je potrebno informirati, da jih lahko prepoznamo in morda tudi preventivno preprečimo. Glede tega je vsaka sorta drugačna in je bolj občutljiva na določene bolezni. V nadaljevanju navajamo nekatere najbolj pogoste bolezni, ki napadejo hruške.
Hrušev škrlup
Hrušev škrlup (lat. Venturia pyrina) prizadene poganjke, liste in plodove, in sicer se na listih in plodovih pojavijo temni madeži, na mestu poškodbe pa tkivo poči. Ta bolezen pridelovalcem hrušk povzroča največje težave, saj je razširjena po celem svetu. Nastane na spodnji strani lista dokler je še zvit. Proti bolezni se lahko borimo s pomočjo 1,5 - 3% raztopine nitrafena, z 1% raztopino DNOC ali 7% raztopino sečnine (urea). Najbolje pa je preventivno pojav bolezni preprečiti, in sicer zgodaj spomladi s fungicidi na osnovi bakra.
Hrušev bakterijski ožig
Hrušev bakterijski ožig je nevarna bakterijska bolezen pri številnih vrstah in lahko povzroči veliko gospodarsko škodo. Prisotna je v skoraj vseh evropskih državah in tudi pri nas. Prištevamo jo k novejšim boleznim in vloženega je bilo veliko napora, da bi bolezen izkoreninili, vendar se je vseeno razširila. Poleg hruševega škrlupa je to pri jablanah in hruškah na celem svetu najpomembnejša bolezen, zato se je je potrebno zelo zavedati.
Bolezen prepoznamo tako, da okuženi deli sadnega drevesa izgledajo kot bi jih požgal ogenj, listi so suhi, cvetovi spremenijo barvo v rjavo ali črno in se posušijo.
Proti bolezni se borimo z rednim pregledovanjem sadovnjaka, da simptome čimprej opazimo. Če ugotovimo, da je bilo drevo okuženo, ga je potrebno v celoti odstraniti. Preventivno jeseni uporabimo fungicide na osnovi bakra ter Forsetil.
Škodljivci
Hruška ni priljubljena samo pri ljudeh, ampak tudi pri številnih škodljivcih, ki jih je potrebno prepoznati, saj lahko zelo prizadenejo drevo in plodove. V nadaljevanju navajamo najpogostejše škodljivce, ki napadejo hruško.
Hruševa bolšica
Hruševa bolšica je majhna žuželka (2,5 - 3 mm) oranžno rjave barve s črnimi pegami, kratko široko glavo in velikimi očmi. Sesa rastlinske sokove in obilno izloča "medeno roso", na kateri se naselijo sajaste glive in hruška zaradi tega počrni. Škodljivca zatiramo z različnimi namenskimi insekticidi.
Hruševa hržica
Hruševa hržica prizadene liste in na zgornji strani nastanejo male otekline-žleze. Za zatiranje tega škodljivca je potrebna dvakratna ali trikratna obdelava z 1% suspenzijo koloidnega žvepla.
Ličinke obročaste sviloprejke
Ličinke obročaste sviloprejke s prehranjevanjem poškodujejo liste. Odpravimo jih tako, da jeseni, pozimi ali zgodaj spomladi porežemo in zažgemo veje, kjer se nahajajo njihova jajčeca.
Uporaba
Hruško prepoznamo po njenem sladko kiselkastem okusu, ki ga vsi obožujejo. Je zdrava in naravna ter lahko pri vseh starostih veliko prispeva k zdravi prehrani. Hruško lahko tudi predelamo na številne načine.
Ozimnica
Kulinarika
Po priporočilu številnih strokovnjakov naj bi bila ravno hruška eden od prvih plodov, s katerimi naj bi začeli hraniti dojenčke, saj je lahko prebavljiva in redko izzove alergične reakcije, zaradi česar je varnejša.
Hruške zaradi prehranskih vlaknin pomagajo pri uravnavanju prebave, saj delujejo kot naravni regulator holesterola v krvi, kar olajša premikanje vsebine črevesja pri zaprtju.
Hruške lahko tudi bistveno pomagajo pri upočasnitvi staranja, saj vsebujejo vitamine A, C in E. Vitamini skupine B pomagajo organizmu pri spopadanju s stresom, saj hranijo živčni sistem in sodelujejo pri procesu pridobivanja energije iz ogljikovih hidratov.
Hruške so naraven in hiter vir energije (100 g ploda vsebuje 0,3 g proteinov, 0,4 g maščob, 9,5 g ogljikovih hidratov, 2,8 g vlaknin in 5 mg vitamina C). Zaradi neznatnih količin maščob ima hruška v 100 g nekoliko več kalorij od jabolka (80 v primerjavi s 60 pri jabolku).
Medicina
V hruškah se nahaja antioksidant glutation, ki pozitivno deluje na zniževanje krvnega tlaka. Hruške so dober vir bakra, kalija in prehranskih vlaknin, zato izboljšujejo delovanje srca, živčevja in mišic.
Raziskovalci so ugotovili, da lahko hruška pomaga tudi pri zmanjševanju tveganja za pojav diabetesa tip 2, saj vsebuje 3 skupine flavonoidov (flavonoli, flavan-3-oli in antocian). Diabetikom svetujejo, da 30 minut pred jedjo redno pijejo svež hruškov sok, saj tako maksimalno izkoristijo vse prednosti tega okusnega sadeža.
V tradicionalni medicini se hruške že več tisoč let uporabljajo tudi za zdravljenje težav s prostato.
Hruške je priporočljivo jesti tudi za zmanjšanje utrujenosti in vrtoglavice ter pri izgubi apetita in imunosti. Hruška in esenca suhih hrušk pomagata pri kašlju in mrzlici, zato se uporabljata za zdravljenje bronhitisa in pljučne tuberkuloze.
Hruške prav tako že stoletja uporabljajo za zniževanje temperature, saj je bilo dokazano, da velik kozarec sveže stisnjene hruške pripomore k neposrednemu občutku hlajenja v telesu.
Zanimivosti
Čeprav izvira hruška iz Azije, je razširjena po celem svetu, kjer jo zaradi užitnih in zelo okusnih plodov vzgajajo že 4.000 let. Obstajajo predpostavke, da naj bi v okusu tega čudežnega sadja užival že kamenodobni človek.
V času francoskega kralja Ludvika XIV. so bile hruške simbol prestiža, Homer pa jih je poimenoval za "darilo bogov".
Zgodovina hruške je resnično dolga, ugledna in osupljiva.
Spoštovanje drevesa hruške je znano že iz antičnih časov, saj je bilo omenjeno že v spisih v staro keltskem jeziku.
Obstaja ljudsko verovanje, da je hruška magično drevo in da ima lahko pozitiven in negativen pomen. V nekaterih krajih verjamejo, da je drevo hruške prekleto, ker se tam zbirajo zle sile in čarovnice - kraj, ki spominja na smrt.
V drugih krajih pa verjamejo, da je hruška sveto drevo in ga duhovniki ob Veliki noči posvetijo, plod pa namenijo dušam umrlih.
V grški in rimski mitologiji je bila hruška sveto drevo, ki je bilo posvečeno boginjam Heri, Afroditi in Pomoni.
Starodavni Kitajci so verjeli, da je hruška simbol nesmrtnosti, saj je hruška dolgoživo drevo. Beseda "li" v kitajščini pomeni hruško ali slovo. Zato si po tamkajšnjem verovanju prijatelji in zaljubljeni pari niso smeli podariti hruške, saj bi to pomenilo njihovo slovo.
Prav tako je zanimiv izraz "Pasti s hruške". Pogovorno pogosto nekoga vprašamo, če je padel s hruške (ne s češnje, oreha ali smreke, ampak prav s hruške). Na ta način želimo osebi sporočiti, da je nora, bedasta ali naivna. Razlogi za takšno povezavo med norostjo in hruško očitno izvirajo iz starih ljudskih verovanj, ko je imela hruška negativni prizvok.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je Marija Terezija izdala ukaz, da je vsako gospodinjstvo dolžno posaditi vsaj eno hruško.
Ne glede na to, kakšen pomen ima hruška, je povsod priljubljena in je eden izmed najbolj priljubljenih in najslajših naravnih plodov.
Foto: rkrl001 / Pixabay
Dodaj odgovor