Kutina (lat. Cydonia oblonga Mill.) je listopadno drevo, ki spada v družino rožnic (Rosaceae), kamor uvrščamo tudi aronijo, mandljevec, breskev, jablano, jagodnjak in številne druge priljubljene rastline. Drevo kutine lahko zraste 2 - 7 m visoko, običajno pa uspeva na sončnih in toplih območjih. Kutina naravno raste v Aziji, v Evropo pa je bila prinesena.
Ima gosto in široko krošnjo, cveti od sredine aprila do konca maja. Cvetovi so veliki in enojni ter bogati z nektarjem, zato spada med medovite sadne vrste. Plodovi so grudasti in okrogli ter podobni plodovom jablan in hrušk. Veliki so 8 - 10 cm. Meso sadeža je aromatično, rumenkaste barve in trpkega okusa. Kutina je bogata z vitamini (vitamin C, B1 in B2), minerali, beljakovinami, vlakninami in ogljikovimi hidrati.
Kutino sadimo najkasneje konec aprila na sončni legi do nadmorske višine 450 m. Prav tako kot drugega sadnega drevja tudi kutine ni priporočljivo saditi na nagnjenih terenih zaradi slabše možnosti, da se sadika prime.
Sorodniki
Vrste
Po številu sort je kutina ena najrevnejših sadnih vrst. Kutine se med seboj razlikujejo po morfoloških in fizioloških značilnostih in jih delimo v tri skupine:
- sorte v obliki jabolka
- hruškaste sorte
- zvonaste sorte
Čeprav jih je v svetu registriranih le nekaj sto sort, so pri nas najbolj zastopane sorte Leskovačka kutina, Vranjska kutina, Asenica, Prkos in Rasinjska kutina.
Leskovačka kutina
Leskovačka kutina je najbolj znana in najkakovostnejša sorta, ki dozori sredi oktobra. Plodovi so intenzivno rumene barve, jabolčne oblike in neobčutljivi za transport. Dosežejo težo od 250 do 300 g, zelo cenjeni pa so tudi za predelavo. Meso je čvrsto, sočno, sladko kislega okusa in aromatično.
Vranjska kutina
Vranjska kutina spada med samooplodne vrste, zato je primerna za samostojno sajenje. Plodovi so hruškaste oblike, sladkega okusa in intenzivnega vonja, s povprečno težo okoli 400 g. Dozori v začetku oktobra in je izredno obstojna.
Asenica
Asenica je novejša bolgarska sorta, ki dozori v začetku oktobra. Plod je hruškaste oblike, limonino rumene barve in zmerno kislega okusa. Povprečna teža ploda je okoli 400 g. Asenica spada med samooplodne sorte, obrodi obilno in redno. Primerna je za vse vrste predelave in svežo porabo.
Prkos
Prkos je zelo dekorativna in kakovostna sorta, ki vsako leto bogato obrodi. Plodovi so hruškaste oblike, poraščeni z drobnimi dlačicami in prijetnega vonja. Meso je čvrsto, srednje sočno in belkaste barve.
Rasinjska kutina
Drevo Rasinjske kutine je veliko, obrodi izjemno obilno in ni dovzetno za bolezni. Ta sorta ima zelo intenziven in prijeten vonj.
Gojenje
Najpomembnejši dejavnik pri gojenju kutine so tla, še posebej pri vzgajanju nasadov, ki so dolgotrajni (tudi do 20 let) in visokorodni, vendar pod pogojem, da se izvede ustrezna priprava, analiza in obdelava tal. na podlagi katere se določijo potrebne količine hranilnih snovi in vode.
Tla
Tla, na katera posadimo kutino, morajo biti rahla, da prepuščajo zadostno količino zraka in vode ter tako preprečijo zadušitev korenin. Zahteve glede tal so podobne kot pri jablani in hruški, pomembno pa je razmerje gline in peska, ki je v idealnih razmerah 50:50 oz. 60:40. Vsebnost humusa je približno 3%, najugodnejši pH pa je med 5 in 6,2.
Pred sajenjem je poleg pravilne izbire lokacije potrebno pripraviti tla. Najprej odstranimo ostanke prejšnjih rastlinskih vrst, nato pa je potrebno pregledati kakovost tal oz. kemično sestavo, da ugotovimo potrebne količine hranilnih snovi.
Če je potrebno kakovost tal izboljšati, uporabimo natančno določeno količino kalcija (t.i. poapnenje tal) in hlevskega gnoja. Mineralna gnojila med oranjem (do 40 cm) vnesemo po celotni površini. V primeru, da tla dalj časa niso bila obdelana, je potrebno najprej izvesti spodkopavanje, da se zemlja zrahlja tudi globje, nato pa sledi oranje.
Podnebje
Kutina je vrsta, ki ji ustreza toplo podnebje, zato je pomembno, da izberete teren, kjer je povprečna letna temperatura med 10 in 15°C brez velikih temperaturnih nihanj med letom. Kutina slabše prenaša nizke temperature, vendar v času zimskega mirovanja zdrži kratek čas tudi pri -30°C, poleti pa prenese temperature tudi do 52°C.
Čas sajenja
Kutino lahko sadite spomladi in jeseni. Za načrtovano jesensko sajenje je potrebno tla pripraviti poleti, za spomladansko sajenje pa je možno tla pripraviti v jesenskih in zimskih mesecih, torej preden tla zmrznejo. Priporočljivo je, da sajenje opravite nekaj dni po dežju, tako da je zemlja vlažna, a dovolj rahla.
Kolobarjenje
Ena izmed najbolj idealnih rastlin za sajenje ob kutini je forzicija. Zlati cvetovi se razvijejo približno sočasno s cvetovi kutine, rumena barva cvetov forzicije pa dodatno poudari rožnato rdeče cvetove kutine. Obe rastlini imata podobne rastne pogoje in uspevata ob minimalni negi.
Visokim sortam kutin bo ustrezal cvetoči mandljevec, nižjim, pritlikavim sortam pa bodo bolj ustrezali pomarančevci. Zlati potos je naravno pokrivalo tal in ima obilo prašnikov, ki privabljajo čebele, kar pomaga tudi pri opraševanju kutine. Zimzelene rastline, kot so iglavci, brin, bor, smreka, cipresa, tisa, jelka in macesen, se bodo dobro ujemale s kutino, nekatere manjše, pritlikave vrste pa lahko veje prepletajo s kutino in tvorijo naravne ograje.
Druga očitna izbira za sajenje ob kutini so narcise, ki bodo s svojo rumeno barvo poživile prostor. Medtem ko se večina hijacint ne more ujemati z briljantno barvo cvetov kutine, njihovi pastelni toni zmehčajo pisanost barv.
Gojitvena oblika
Glede na rastne razmere in želje pridelovalca poznamo različne gojitvene oblike kutine. Najpogostejša je oblika drevesa, kjer kutino gojimo kot eno ali več dreves, odvisno od želene oblike. Ta način gojenja je najbolj primeren za kutine, ki jih gojimo v komercialne namene, saj jih je mogoče enostavno obdelati s stroji.
Druga najpogosteje uporabljena gojitvena oblika je oblika grma, kjer je več grmov kutine posajenih na določeni razdalji. Ta oblika se pogosto uporablja za manjše gojitvene površine ali za vrtove, saj jo je lažje vzdrževati in obrezovati. Tretja gojitvena oblika je krošnja v obliki obešalnika, ki se uporablja, ko se želimo izogniti zelo visokim drevesom. Kutino gojimo tako, da raste v navpični smeri, nato pa jo upogibamo v vodoravni smeri in oblikujemo krošnjo v obliki obešalnika. Ta oblika je primerna za manjše površine ali za vrtne kulture.
Gojitvena oblika žive meje je sestavljena iz niza dreves, ki so zrasla na razdalji drug od drugega. Žive meje se pogosto uporabljajo za okrasitev okolja, saj jih lahko oblikujemo v različne oblike in višine. Obstaja tudi gojitvena oblika bonsaj, ki se uporablja za gojenje kutine kot majhnega drevesa v majhni posodi. Ta oblika gojenja ni zelo pogosta, vendar se lahko uporablja v dekorativne namene ali za gojenje v zaprtih prostorih.
Faza mirovanja
Kutina ima fazo mirovanja v zimskih mesecih, ko drevo izgubi liste in preneha rasti, korenine pa se pripravijo na prihajajočo rastno dobo. V tej fazi drevo porabi minimalno količino energije in upočasni vse presnovne procese. Kutino pogosto gojimo iz semen, ki mirujejo, dokler niso izpolnjeni ugodni pogoji za kalitev. V takem primeru je seme lahko več mesecev ali celo let v fazi mirovanja.
Sajenje
Pred začetkom sajenja je potrebno določiti optimalne agroekološke pogoje za posamezno rastlinsko vrsto, da zagotovimo visok pridelek in rentabilno pridelavo. Najpomembnejši pogoj, ki je nujen za gojenje, je ustrezna kemična sestava tal glede na zahteve posamezne vrste. Poleg tega je potrebno izbrati teren z ugodno temperaturo in podnebjem.
Sejanje
Gojenje kutine iz semen lahko poteka na več načinov. Najprej je potrebno pobrati semena kutine iz zrelih sadežev, jih oprati in dati v posodo z vodo. Semena pustimo stati 24 ur, nato jih odstranimo iz vode in posušimo. Stratificiramo jih tako, da jih položimo v posodo z vlažnim peskom in hranimo na hladnem (v hladilniku) približno 90 dni.
Ko je stratifikacija končana, lahko semena posadimo v posodo z zemljo, po možnosti mešanico šotnega substrata in peska. Semena je potrebno posaditi približno 1 cm globoko in zaliti. Posodo postavimo na mesto, kjer bo izpostavljena svetlobi, vendar naj to ne bo na neposredni sončni svetlobi. Zemljo moramo redno zalivati in paziti, da je ves čas vlažna, vendar ne sme biti preveč namočena.
Seme naj bi začelo kaliti po približno enem mesecu. Takrat je priporočljivo sadike redčiti, da bo imela vsaka dovolj prostora za rast. Ko sadike zrastejo do višine približno 10 cm, jih lahko presadimo v večje posode z zemljo. Na tej stopnji je potrebno s sadikami ravnati previdno, da ne poškodujete korenin.
Po približno enem letu naj bi bile sadike dovolj velike za presaditev na prosto. Pomembno je, da izberemo sončno lego z dobro odcedno zemljo. Sadike posadimo na medsebojni razdalji približno 5 m, saj lahko kutina v višino zraste 5 - 6 m, v širino pa 4 m. Po sajenju je potrebno sadike redno zalivati in paziti na pojav škodljivcev in bolezni.
Sajenje sadik
V nasadih je potrebno paziti, da posadimo dve sorti, glavno sorto in opraševalno sorto. Posadimo več vrst glavne sorte, nato pa vrsto opraševalcev, ki naj ne bo oddaljena več kot 15 m od glavne sorte. Ker ima kutina veliko krošnjo in se njene veje pod težo plodov upogibajo, je zelo pomembno, da določimo pravilno razdaljo, da ima vsako drevo dovolj svetlobe in da lahko nemoteno izvajamo potrebne agrotehnične ukrepe. Razdalja med vrstami naj bo 5 m, med rastlinami v vrsti pa od 3 do 4,5 m.
Tanki mladiki dolžine 40 - 80 cm odstranimo stranske veje in vrh, da se bodo vse hranilne snovi usmerile v pravilen in kakovosten razvoj korenin in jo do konca aprila posadimo na globino 30 - 35 cm. Razvoj sadik traja 2 leti, nato jih presadimo v nasad na optimalni razdalji med vrstami in znotraj vrste.
Cepljenje
Za cepljenje kutine se najpogosteje uporabljata jablana ali glog, včasih tudi češnjelika sliva ali druga sorta kutine. Cepljenji kutine v drugo podlago ali na drugo podlago se uporabljata za izboljšanje pridelka in povečanje odpornosti proti boleznim in škodljivcem.
Cepljenje na podlago izvajamo običajno zgodaj spomladi ali konec zime, ko je rastlina še v fazi mirovanja. Najprej izberemo zdravo in dobro razvito drevo, ki bo služilo kot podlaga. Na podlagi naredimo rez, običajno na višini približno 30 cm od tal, nato pa izberemo zdrav in razvit poganjek kutine, ki ga cepimo na podlago. Poganjek odrežemo pod kotom 45°C, nato pa ga položimo na podlago. Rez nato ovijemo z elastiko, da bolje pritrdimo poganjek na podlago.
Pri cepljenju v podlago namesto reza na podlago naredimo zarezo in na enak način pritrdimo poganjek kutine. Ko je cepič pritrjen v podlago, ga je potrebno skrbno negovati, da se bo rastlina uspešna pritrdila in rasla. Potrebno je paziti, da podlaga ne raste hitreje od potaknjencev, da poganjki kutine ne bodo zrasli nad podlago.
Oba načina cepljenja sta zahtevna postopka, ki zahtevata strokovno znanje in izkušnje za uspešno spajanje in rast rastline. Po cepljenju je potrebno rastlino skrbno spremljati in ji zagotoviti ustrezno nego.
Gojenje na vrtu
Sajenje kutin na prostem, na vrtu ali dvorišču je razmeroma preprost postopek, ki zahteva nekaj osnovnih korakov. Čeprav je možno posejati semena, se običajno sadijo sadike, da se prepreči slaba kalitev rastline. Za sajenje je potrebno izbrati primerno mesto, ki mora biti dobro osvetljeno in zaščiteno pred močnimi vetrovi.
Ko smo izbrali ustrezno mesto, je potrebno pripraviti tla, da so odcedna in bogata z organskimi snovmi, ter jim dodati kompost ali hlevski gnoj. Dodamo lahko tudi mineralna gnojila, da zagotovimo dovolj hranilnih snovi za uspešno rast rastlin.
Nato izberemo ustrezno vrsto sadike in sorto, ki bo uspešno rasla v podnebnih razmerah območja, kjer je posajena. Sadike običajno posadimo jeseni ali zgodaj spomladi, ko so tla dovolj topla za sajenje.
Pred sajenjem je potrebno sadiko skrbno pregledati in odstraniti vse poškodovane dele. Nato jo postavimo v pripravljeno sadilno jamo, ki mora biti dvakrat večja od koreninskega sistema sadike. Pri postavitvi sadike v jamo se je potrebno prepričati, da korenine niso upognjene ali prekrite.
Ko sadiko položimo v jamo, okoli nje dodamo zemljo in jo rahlo potlačimo, da se korenine dobro oprimejo. Sadiko je nato potrebno dobro zaliti, da zagotovimo vlažnost tal in spodbudimo rast korenin. V prvih nekaj tednih je potrebno rastlino redno zalivati, da zagotovimo dovolj vlage za rast rastline.
Ko se rastlina razvije, potrebuje redno vzdrževanje, ki vključuje pletje in utrjevanje rastline, da preprečite poškodbe zaradi močnih vetrov. Pravilno obrezovanje rastline je pomembno za zagotovitev zdrave rasti in razvoja plodov.
V prvih letih bo kutina razvila koreninski sistem in steblo, nato pa bo šele obrodila. Pomembno je paziti na škodljivce in bolezni, ki lahko prizadenejo rastlino ter jih pravočasno odstraniti.
Gojenje v rastlinjaku
Kutine zaradi velikosti drevesa ni priporočljivo saditi v zaprtem prostoru, saj ne bo dobila zadostnih količin svetlobe in zraka za enakomeren razvoj in dozorevanje plodov, povečana pa bo tudi možnost pojava bolezni. Prav tako je ni primerno posaditi v cvetlične lonce, ker kutina za razvoj koreninskega sistema potrebuje globoka tla.
Gojenje v posodah
Gojenje kutin v posodah je prav tako pomembno kot gojenje na prostem, vendar zahteva nekoliko drugačen pristop. Postopek je enak kot pri drugih lončnicah, vendar je potrebno upoštevati nekaj posebnih korakov.
Prvi korak pri sajenju kutine v posode je izbira prave posode, ki mora biti dovolj velika za rastlino in njen koreninski sistem ter mora imeti drenažne luknje, da se korenine ne zadušijo in ne razvijejo bolezni, povezanih s prekomerno navlaženostjo tal.
Ko izberemo posodo, jo napolnimo s kakovostnim sadilnim substratom, ki lahko vsebuje mešanico komposta, šote in peska, da zagotovimo dobro drenažo. V posodo nato postavimo sadiko in zagotovimo, da je nivo zemlje v posodi enak tistemu, v katerem je bila sadika pred presajanjem.
Ko sadiko namestimo v posodo, okoli nje dodamo še substrat, zemljo okoli korenin nežno potlačimo, da zagotovimo dober stik med koreninami in zemljo ter obilno zalijemo, da se zemlja dobro navlaži. Dodamo tudi gnojilo, da dobi rastlina dovolj hranilnih snovi.
Pomembno je zagotoviti, da je posoda postavljena na dobro osvetljeno mesto z veliko sončne svetlobe ter preprečiti zadrževanje vode v tleh. Rastlino redno zalivamo, pri čemer pazimo, da je ne zalivamo preveč, saj lahko v tleh pride do prekomerne vlage.
Nega
Vzdrževanje je potrebno in ga predvsem izvajamo z obrezovanjem, s katerim nadzorujemo rast in razvoj vej ter gojitveno obliko, ki je zelo pomembna pri razvoju plodov. Na ta način je omogočena enakomerna razporeditev svetlobe v krošnji in boljši pretok zraka, kar zmanjša možnost bolezni.
Zalivanje
Kutina ima srednje zahteve po vodi. Rada ima vlažna tla, vendar je potrebno paziti na prepustnost tal, torej se izogibati pretiranemu namakanju, ki lahko povzroči propadanje korenin zaradi pomanjkanja zraka v talnih porah. Optimalno namakanje je 4- do 5-krat v sezoni. Prvo namakanje je potrebno spomladi pred cvetenjem, še posebej v sušnem obdobju. Drugo namakanje se izvaja med cvetenjem, tretje namakanje pa je po odpadanju cvetov.
Četrto namakanje je priporočljivo pred nastankom plodov, zadnje pa po začetku rasti plodov. Poraba vode za mlada drevesa je približno 400 litrov na namakanje, medtem ko je za odrasla drevesa potrebno približno 800 l vode.
Gnojenje
Po sajenju in v drugem letu gojenja je potrebno v brazde dodati 20-30 t/ha hlevskega gnoja, okoli vsake sadike pa 15 dag KAN-a 27% v premeru 30 do 40 cm. Drugo gnojenje s KAN 27% izvedemo konec maja v isti količini.
V tretjem letu gojenja je potrebno prvo gnojenje z dušikom konec marca, torej pred začetkom rastne sezone. Okoli vsakega drevesa nanesemo 30 dag KAN-a 27% v premeru 50-60 cm, enako gnojimo v začetku maja. Po jesenskem odpadanju listja je potrebno na pridelovalno površino raztrositi 700 kg/ha mineralnega gnojila NPK 5:20:30.
V četrtem letu, pred cvetenjem, je potrebno po celotni površini nanesti 130 kg KAN 27%, kar ponovimo po cvetenju. Po odpadanju listov je potrebno gnojenje ponoviti kot v tretjem letu gojenja, to je 700 kg/ha NPK 5:20:30.
Razmnoževanje
Poleg cepljenja na podlago lahko kutino razmnožujemo tudi s semeni, grebenčenjem in potaknjenci. Pri vzgoji nasada je tehnika cepljenja na podlago zagotovo najbolj varna in stroškovno najugodnejša.
Presajanje
Presajanje kutine je postopek, ki vključuje odstranitev obstoječe kutine iz trenutnega življenjskega okolja in presaditev v nova tla. Postopek se začne z izbiro zdravega in močnega drevesa za presaditev, nato pa se pripravi novo mesto, kamor bo rastlina presajena. Tla na novem mestu morajo biti pripravljena in dobro nahranjena, da si rastlina bolje opomore od stresa.
Naslednji korak je priprava rastline za presaditev. Preden drevo odstranimo iz zemlje, ga dobro zalijemo, s čimer zagotovimo, da so korenine ves čas presajanja vlažne. Na novem mestu previdno izkopljemo sadilno jamo, ki je dovolj velika, da sprejme koreninski sistem in omogoča dovolj prostora za nadaljnjo rast rastline. Za izboljšanje kakovosti tal v sadilno jamo dodamo organsko gnojilo, kot je hlevski gnoj ali kompost.
Ko je jama pripravljena, rastlino odstranimo iz zemlje. Pri tem pazimo, da čim manj poškodujemo korenine, po potrebi pa lahko odstranimo odvečne veje in tako zmanjšamo težo rastline. Drevo nato previdno položimo v pripravljeno jamo, korenine pa enakomerno porazdelimo, da se bolje oprimejo novih tal.
Ko rastlino položimo v sadilno jamo, korenine prekrijemo z zemljo in rahlo potlačimo, da odstranimo zračne žepe. Nato drevo dobro zalijemo in dodatno utrdimo s sadiko ali oporo. V naslednjih nekaj mesecih je potrebno rastlino redno zalivati in negovati, da se bo uspešno privadila na novo mesto rasti.
Pomlajevanje
Kutine ni potrebno pomlajevati. Če pa opazite, da starejša kutina obrodi manj plodov ali pa so njeni plodovi manjši in slabše kakovosti, potem lahko razmislite o njeni pomladitvi.
Obstajajo različni načini pomlajevanja kutine. Eden izmed njih je pravilno obrezovanje, s katerim lahko spodbudimo rast novih poganjkov, odstranimo suhe in poškodovane veje ter poskrbimo za boljšo prezračenost in osvetlitev krošnje. Drugi način je presajanje. Če je kutina že zelo stara in premalo obrodi, jo lahko presadimo na novo mesto, kjer bo bolje osvetljena in bo imela boljšo kakovost tal.
Še en način pomlajevanja je obrezovanje korenin. Včasih se starejše kutine slabo razvijajo zaradi prevelikih korenin, ki so omejene v rasti. Obrezovanje korenin pomaga spodbuditi rast novih korenin in izboljša kakovost tal.
Redčenje
Redčenje kutin je potrebno le pri sajenju v sadovnjaku. Odvečne plodove odstranimo, da izboljšamo rast in razvoj preostalih plodov ter dosežemo boljšo kakovost in velikost preostalih plodov. Redčenje običajno izvajamo v zgodnji fazi razvoja plodov, ko so še majhni. Priporočljivo je, da na približno 10 cm dolžine mladike pustimo en plod, s čimer zagotovimo, da imajo preostali plodovi dovolj prostora za rast in hranilnih snovi, kar bo prineslo kakovostnejše in večje plodove. Redčenje plodov lahko tudi pomaga preprečiti, da bi se veje dreves preobremenile in zlomile pod težo prevelike količine sadja.
Obrezovanje
Kutina ima specifične veje, ki so precej elastične in se pod težo plodov upognejo. Da bi se izognili lomljenju vej, je obvezno obrezovanje, ki ga opravimo februarja. Na mladih vejah je potrebno pustiti vsaj šest popkov. Obolele in suhe veje odstranimo pozimi.
Kutina med rastjo naravno oblikuje okroglo ali piramidno krošnjo, za pridobivanje kakovostnih plodov pa je priporočljivo krošnjo oblikovati v vretenast grm iz treh delov. Spodnji del oblikujemo na višini približno 60 cm od tal, drugi del na višini 70 cm, tretji pa na višini 60-70 cm. Obseg obrezovanja je odvisen od lanskega pridelka, in sicer, če je bil pridelek večji, odstranimo več vej in obratno. Nujno je potrebno zagotoviti ravnovesje med primarnimi in sekundarnimi vejami, kar pomeni, da je potrebno bolj skrajšati vse močnejše in bolj razvite veje, ki bi lahko zasenčile in preglasile šibkejše veje.
Če kutino gojimo za lastne potrebe na vrtu, je potrebno odstraniti le suhe veje.
Ker je nasad kutin dolgotrajen, je priporočljivo namestiti mrežo proti toči, da preprečimo morebitne poškodbe, zaradi elastičnih vej pa postavimo opore, da se te pod težo plodov ne zlomijo.
Zaščita pred vetrom
Kutina je občutljiva na vetrove, zlasti ko so drevesa še mlada in nezrela. Močan veter lahko poškoduje mlade poganjke, vejice in cvetove, kar zmanjša količino plodov, ki jih obrodi kutina. Zaradi tega je ob določenih pogojih priporočljivo drevo zaščititi pred vetrom, kar običajno dosežemo z namestitvijo zaščitnih ograj okoli drevesa. Ograje bodo zmanjšale moč vetra, preden doseže drevo. Lahko so izdelane iz različnih materialov - na primer plastične mreže, bambus, les in podobno.
Poleg postavitve ograj lahko kutino zaščitimo tudi z izbiro ustreznega mesta za sajenje. Priporočljivo jo je posaditi na zaščitena mesta, na primer v bližini zidov, živih mej ali dreves. S tem zmanjšamo izpostavljenost drevesa vetru in zadržimo vlago v tleh.
Zaščita čez zimo
Zaščita kutine pred pozebo in pozimi je pomembna za zagotovitev zdravja drevesa, prvi korak pa je priprava tal okoli drevesa, tako da poberemo vse ostanke listov ali drugih materialov, ki bi lahko pritegnili glodalce. Okoli korenin lahko potresemo tudi kompost ali hlevski gnoj, da zadržimo vlago. Zaščita korenin je še en pomemben korak pri zaščiti drevesa pred mrazom. Na območjih z mrzlimi zimami lahko zemlja okoli korenin zmrzne in poškoduje korenine. Da bi to preprečili, lahko okoli korenin dodamo plast zastirke ali pokošene trave, da zaščitimo tla pred ekstremnimi temperaturami.
V primeru, da pričakujemo ekstremno nizke temperature, lahko veje pred zmrzaljo zaščitimo z zaščitno folijo ali tkanino, ali pa okoli drevesa položimo slamo, ki ohranja toploto. V zimskih mesecih je pomembno tudi zalivanje. Zalivanje lahko pomaga ohranjati toploto v tleh in preprečuje poškodbe korenin zaradi suše.
Kombinacija teh ukrepov bo pomagala ohraniti zdravje drevesa in poskrbela, da si bo drevo po zimi lažje opomoglo.
Bolezni
Na kutini se bolezni in škodljivci pojavijo zaradi neustrezne obdelave tal oziroma sistema gojenja. Zato je zelo pomembno zagotoviti optimalne pogoje za gojenje. Varstvo kutine izvajamo s kemičnimi in mehanskimi ukrepi.
Najpogostejše bolezni, ki se pojavljajo so: monilija, kutinova pepelovka, črna pegavost listov ali plodov in hrušev ožig.
Monilija ali ožig
Pri moniliji (lat. Monilinia linhartiana) se pojavijo simptomi na mladih listih na začetku cvetenja. Listi porjavijo in pojavi se nekroza. V pogojih visoke vlažnosti se pojavi žametna prevleka micelija glive, ki s svojim vonjem privablja žuželke, te pa prenašajo spore na cvetove, kjer kalijo in preko pestiča pridejo v notranjost cveta, z nadaljnjim razvojem pa v plod. Razvoj takih plodov je oviran, razvijejo se le do velikosti lešnika, jeseni pa se začnejo sušiti in odpadati. Bolezen se preseli s plodov na poganjke, ki postanejo nekrotični.
Preventivni zaščitni ukrep pred to patogeno glivo je škropljenje s fungicidi na osnovi bakra (Nordox 75 WG, Champion WP, Kocide DF ipd.), in sicer, pozimi, pred nastajanjem popkov in tudi po cvetenju. Poleg fungicidov na osnovi bakra lahko uporabimo tudi fungicide na osnovi metrirama (Polyram DF).
Kutinova pepelovka
Pri kutinovi pepelovki (lat. Podosphaera oxyacanthae) se simptomi pojavijo v obliki sivkaste obloge na listih, ki predstavlja površinski micelij glive. Najpogosteje se pojavi v rastni dobi, konec poletja, vendar ne povzroči velike škode. Bolezen se razvije v pogojih visoke zračne vlage in visokih temperatur.
Zatiranje gliv lahko izvajamo s fungicidi na osnovi žvepla (Sumpor SC-80, Sulfolac 85 SC, Chromosul 80 WG ipd.), praviloma pa zatiranje ni potrebno, ker okužba nastopi precej pozno med rastno sezono, zato ne ogroža razvoja sadežev.
Črna pegavost listov ali plodov
Črna pegavost listov ali plodov je posledica napada bakterije Diplocarpon mespili, pojavi pa se tudi ob visoki vlažnosti in temperaturah. Prvi znaki se pojavijo na listih v obliki rumeno rdečih peg, ki se razširijo po celem listu. Listi se začnejo sušiti, nato pa odmrejo. Na plodovih se pojavijo sivo olivne pege, ki povzročajo zastoj razvoja plodov in posledično gnitje. Okužbo odpravimo s fungicidi na osnovi bakra.
Hrušev ožig
Pri hruševem ožigu (lat. Erwinia amylovora) se simptomi najprej pojavijo na cvetovih, ki se začnejo sušiti. Nato se bolezen razširi na liste in poganjke, ki potemnijo, se posušijo in ostanejo na rastlini do jeseni. Značilen je pojav kapljic na mehkem in razpokanem lubju okuženih vej. Da bi preprečili napad te bolezni, priporočamo preventivni ukrep oz. sajenje zdravih in preverjenih sadik.
Škodljivci
Med škodljivci sta najpogostejša breskov in jabolčni zavijač, ki poleg breskve in jablane napadeta tudi kutino.
Breskov zavijač
Breskov zavijač (lat. Laspeyresia molesta) je zajedavec, ki poleti in jeseni napade plodove in v mesu sadežev oblikuje votline, napolnjene z iztrebki. V plodu je lahko več gosenic in kot tak postane neuporaben, največkrat pa plodovi odpadejo, preden dozorijo. Pogosto se ob napadu tega škodljivca pojavi tudi monilija, ki povzroči dodatno gnitje plodov.
Insekticid je potrebno uporabiti 3-4-krat, in sicer konec maja in v začetku junija ter v sredini julija in v začetku avgusta.
Jabolčni zavijač
Pri jabolčnem zavijalcu (lat. Lasperesia pomonella) so simptomi enaki kot pri breskovem zavijaču, razlikujeta pa se v tem, da ta škodljivec poškoduje plod okoli semen, odprtine, ki nastanejo ob izstopu iz sadeža, pa so večje. Prav tako se pojavi tudi monilija. Podobno kot pri breskovem zavijaču tudi pri tem škodljivcu za zatiranje uporabimo insekticide.
Uporaba
Kutine največkrat gojimo za predelavo plodov v marmelade, džeme, sokove in kompote. Zaradi trpkega okusa kutine redko uživamo sveže. Trpek okus med predelavo izgine.
Obiranje
Kutina prvič obrodi v drugem letu po sajenju, večji pridelek pa je v četrtem letu pridelave. Obiranje zrelih plodov se začne jeseni in traja do januarja, hkrati pa se odstranijo tudi gnili plodovi. Obiranje poteka ročno ali s kleščami. Čeprav so precej čvrsti, plodovi na mestu udarca hitro zgnijejo, zato je pri obiranju nujna previdnost.
Če kutino gojimo za izdelavo marmelad, je zaradi večje vsebnosti pektina bolje obirati nezrele plodove, torej tiste, ki so šele začeli rumeneti.
Sušenje
Kutine lahko sušite na več načinov, nekateri med njimi so sušenje na soncu, v pečici in v dehidratorju.
Ko kutine sušimo na soncu, plodove najprej narežemo na tanke rezine, nato pa pustimo, da se sušijo v suhem prostoru z veliko sončne svetlobe. Sušenje na soncu lahko traja več dni ali celo več tednov, odvisno od vremenskih razmer in debeline rezin. Med sušenjem je potrebno rezine kutin obrniti, da se enakomerno posušijo z vseh strani.
Drugi možen način sušenja je sušenje v pečici. Pri tem postopku rezine kutine najprej položimo na peki papir in postavimo v pečico na nizki temperaturi, okoli 60 - 70°C. Sušenje kutin v pečici traja približno 6 - 8 ur, rezine pa je potrebno vsako uro obrniti.
Sušenje v dehidratorju je najhitrejši in najučinkovitejši način sušenja kutin. Dehidratorji so posebne naprave, ki s pomočjo nizke temperature in ventilacije iz sadja odstranijo vlago. Rezine kutin odložimo na police dehidratorja, nato pa napravo zaženemo pri nizki temperaturi okoli 60 - 70°C. Sušenje v dehidratorju traja približno 6 - 8 ur, odvisno od debeline rezin.
Ko se kutine posušijo, postanejo mehke in trde. Po sušenju lahko kutine v zaprti posodi v suhem in temnem prostoru hranimo do enega leta. Sušenje kutin je pomemben postopek za proizvodnjo suhega sadja, sladkarij, čajev in drugih izdelkov.
Skladiščenje
Plodove lahko hranimo do tri mesece pri temperaturi od 0 do 2 °C in relativni vlažnosti 90%. Pred skladiščenjem je priporočljivo plodove obdelati s fungicidi, da jih zaščitimo pred glivičnimi napadi in s tem preprečimo gnitje. Manjše količine plodov lahko ob ugodnih klimatskih razmerah hranimo v temnih in dobro prezračenih prostorih tudi do marca. V hladilniku lahko kutino hranimo do dva meseca.
Ozimnica
Kulinarika
Kutino lahko uživamo na različne načine - pečeno, kuhano ali surovo (manj pogosto). Lupina sadeža vsebuje veliko pektina, zato je kutina najbolj primerna za pripravo marmelad, kompotov, želejev, džemov in sadnih kaš. Uporablja se tudi za proizvodnjo sokov, likerjev in žganja, pa tudi za pripravo peciv, tort, omak in solat.
V kulinariki kutino pogosto kombiniramo z rastlinami podobnega okusa in teksture: limono, pomarančo, borovnico, orehi in začimbami, kot so česen, bazilika, žafran, koriander, rožmarin, meta ali rožiči. Odlično se poda tudi k zelenjavi, kot so bučke, jajčevci, paprika in paradižnik.
Medicina
Plodovi, listi in semena kutine so izjemno cenjeni v medicini zaradi svojih zdravilnih lastnosti, uporabljajo pa se predvsem za lajšanje kašlja in prebavnih težav. Najbolj zdravilna so kutinova semena, ki, če stojijo v vodi sproščajo sluz, ki pomaga pri težavah s kašljem.
Poleg tega jih lahko predelamo v mazilo ali gel, ki se uporablja pri vnetjih kože. Čaj iz kutinovih pečk lajša nespečnost in napetost, čaj iz listov pa se uporablja za lajšanje prebavnih motenj in blaženje vnetij v ustni votlini.
Zanimivosti
Kutina je v starih časih veljala za simbol plodnosti, zato sta morala mladoporočenca pred poroko pojesti kutino, da bi imela srečen in ploden zakon.
Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila kutina prepovedani sadež v Raju in ne jabolko, kot so mislili. V Franciji poznajo kutinov sir (kutine se kuhajo, dokler niso dovolj trde, da jih lahko prerežemo z nožem).
Plodove kutine so včasih v sobah postavili na omare, da bi s svojim močnim vonjem napolnile celoten prostor.
Foto: LoggaWiggler / Pixabay
Dodaj odgovor