Fotinija (lat. Photinia) je zimzelena večletna rastlina, po kateri je tudi poimenovan rod, v katerega jo uvrščamo in spada v družino rožnic (Rosaceae). Pogosto jo imenujejo božična jagoda, gojijo pa jo kot okrasno rastlino. Izvira z območja Azije, natančneje z območja med Indijo in Tajsko, razširjena pa je po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. Čeprav obrodi plodove, ki jih lahko uživamo, se jim zaradi grenkega okusa običajno izognemo. Je izključno okrasna rastlina, ki jo sadimo na vrtovih, najbolje pa uspeva do okoli 1.000 m nadmorske višine v zmernem podnebju s toplimi poletji in mrzlimi zimami. Obstajajo pa tudi izjeme, ki rastejo na višjih nadmorskih višinah, kot je na primer nazobčana fotinija.
Fotinija najbolje uspeva pri povprečni letni temperaturi med 16 - 26°C, medtem ko prenese tudi temperature pod -12°C, vendar je pomembno vedeti, da se bo njena rast upočasnila, ko temperatura pade pod 7°C. Višina rastline je odvisna od vrste in običajno znaša 3 - 5 m, lahko pa jo prilagodimo z oblikovanjem.
Sadimo jo predvsem kot živo mejo, pri sajenju pa med posameznimi rastlinami priporočamo razdaljo 30 - 60 cm, pri večjih sortah pa razdaljo 60 - 90 cm. Brez težav lahko uspeva tudi do nekaj desetletij, odvisno od okolja, v katerem je posajena. Ima plitek koreninski sistem, ki se razprostira tik pod zgornjo plastjo prsti, ne da bi se širil v globino. Pri nekaterih vzdrževalnih delih, kot je prekopavanje ali okopavanje, se lahko poškodujejo korenine, zelo je tudi občutljiva na sušo, zato je fotinijo priporočljivo posaditi v dobro odcedna tla, pri katerih je potrebno vzdrževati enakomerno vlažnost. Vendar pa lahko prekomerno zalivanje poškoduje koreninski sistem, zato zalivanje izvajamo le, kadar je to nujno. To vrsto rastlin je najbolj idealno saditi na območjih, kjer je letna količina padavin med 600 - 1.200 mm.
Fotinija ima zelene liste, ki so običajno dolgi 3 - 15 cm, vendar se njihova barva pogosto spremeni v rdečkasto, zlasti ko je rastlina mlada, jeseni ali pa ko je izpostavljena močni svetlobi. Spomladi se oblikujejo drobni beli cvetovi, ki so zelo privlačni in dišeči ter pogosto spominjajo na bezgove cvetove.
Plodovi so majhne rdeče jagode velikosti 4 - 12 mm, ki so užitne, vendar grenkega okusa, zato so pogosto hrana živalim ali pticam, kot so ščinkavci in škrjanci. Rastlina ne zahteva pretiranega gnojenja in se prilagaja različnim vrstam tal, pred sajenjem pa je priporočljivo dodati organski material za izboljšanje tal in spodbujanje bolj zdrave rasti. Sadimo jo na sončna ali delno zasenčena mesta z dnevno količino sonca 6 ur.
Sorodniki
Vrste
Fotinija je rastlina, ki jo v Sloveniji pogosto opazimo, predvsem na Primorskem in na Obali, kjer jo uporabljajo kot živo mejo in zaščito pred vetrom. Najpogostejši vrsti sta Fraserjeva in Birminghamska fotinija, na svetu pa je doslej znanih okoli 32 vrst, med katerimi so najbolj znane planinska fotinija, kalifornijska fotinija, kitajska fotinija, japonska fotinija in polnolistna fotinija. .
Fraserjeva fotinija
Fraserjeva fotinija (lat. Photinia x fraseri "Red Robin") je hibridna vrsta, ki je nastala s križanjem nazobčane fotinije (lat. Photinia serratifolia) in gole fotinije (lat. Photinia glabra). Poimenovana je bila po botaniku Fraserju, ki jo je odkril. Naravno je prisotna v Južni Kitajski, kjer raste na 500 - 1.500 m nadmorske višine. Je zimzelena vrsta rastline, ki lahko zraste v višino 3 - 5 m in širino 2 - 3 m, prekrita pa je s sijočimi temno zelenimi listi, ki po obliki spominjajo na liste jablane. Uporablja se kot okrasna rastlina, posebej zanimiva pa je zaradi drobnih belih cvetov in drobnih rdečih plodov. Uporablja se v krajinski arhitekturi kot ena glavnih rastlin za okrasitev vrtov in parkov.
Birminghamska fotinija
Birminghamska fotinija (lat. Photinia x fraseri "Birmingham") je prav tako hibridna vrsta, poimenovana po mestu v ZDA. V višino lahko zraste 2 - 4 m, značilen je gost grm, ki je širok do 3 m, raste pa na višini do približno 1.000 m nadmorske višine. Sijoči temno zeleni listi so dolgi 5 - 10 cm. Spomladi požene bele cvetove, ki rastejo v grozdih, pozno poleti ali zgodaj jeseni pa se pojavijo intenzivno rdeči plodovi. Najbolje uspeva na sončni ali delno senčni legi, vendar v dobro odcednih tleh.
Planinska fotinija
Planinska fotinija (lat. Photinia arbutifolia) je zimzelena vrsta, ki lahko v višino zraste 3 - 4 m in izvira iz jugovzhodnih delov Severne Amerike. Najbolje uspeva na območjih z najnižjo temperaturo do 10°C in na 200 - 600 m nadmorske višine. Prav tako je priljubljena kot okrasna rastlina, prekrita pa je z zelenimi in mesnatimi listi, ki imajo valovit rob. Cveti pozno spomladi ali zgodaj poleti, cvetovi pa so oblikovani v grozde bele ali smetanaste barve.
Takoj po cvetenju obrodi majhne jagode, ki ostanejo na grmu do zime. Najraje ima delno sončna ali senčna mesta, sadimo pa jo v dobro odcedna tla, ki jih redno zalivamo. Njeno gojenje bo najbolj uspešno na območjih z milim podnebjem in milimi zimami.
Kalifornijska fotinija
Kalifornijska fotinija (lat. Photinia berberidifolia) je vrsta, ki izvira z območja južne Kalifornije in Mehike ter raste na 0 - 500 m nadmorske višine. Najbolje prenaša temperature med 16 - 26°C, prenese pa tudi nižje temperature do -10°C. V višino lahko zraste 2 - 5 m, v širino pa 2 - 3 m. Listi so temno zeleni in na koncih nazobčani, cvetovi pa se tako kot pri večini vrst pojavijo pozno spomladi ali zgodaj jeseni. Plodovi rastline so pogosto hrana pticam. Čeprav je precej odporna na sušo, potrebuje zmerno do redno zalivanje in dobro prenaša slanost.
Kitajska fotinija
Kitajska fotinija oz. Davidova stranvezija (lat. Stranvaesia davidiana) je vrsta, ki izvira s področja Azije, natančneje s področja Kitajske in Vietnama, uspeva pa na nadmorski višini 500 - 2.500 m. Je piramidalne oblike in lahko zraste v višino 2 - 3 m, listi pa so tako kot pri drugih vrstah temno zeleni in nazobčani ter dolgi 5 - 10 cm. Cvetovi se pojavljajo običajno spomladi ali poleti v grozdih bele ali rožnate barve. Plodovi so veliki približno 1 cm in ostanejo na fotiniji do začetka zime. Rada ima zmerno vlažna tla, prenese temperature do -15 °C in je odporna na sušo. Ima zdravilne lastnosti, zato se v tradicionalni medicini uporablja za zdravljenje vnetnih bolezni ter težav z jetri in ledvicami.
Japonska fotinija
Japonska fotinija (lat. Photinia glabra) je avtohtona rastlina Japonske in Koreje, priljubljena pa je tudi drugod po svetu, predvsem kot okrasna rastlina. Raste na 500 - 800 m nadmorske višine. Je hitro rastoča vrsta, zato običajno zraste do višine 3 - 6 m. Njeni listi so temno zeleni in se s prihodom jeseni obarvajo rdeče. Kot pri drugih vrstah se s prihodom pomladi oblikujejo grozdi cvetov, za katerimi pa se razvijejo rdeče jagode. Sadimo jo v dobro odcedna tla na sončno mesto, najbolje pa uspeva pri temperaturi 16 - 26°C. Je zelo prilagodljiva vrsta, zato brez težav prenese temperature pod 0°C.
Polnolistna fotinija
Polnolistna fotinija ali Himalajska fotinija (lat. Photinia integrifolia) izvira iz Vzhodne Azije, t.j. Kitajske, Japonske, Tajvana in Nove Zelandije, in uspeva do nadmorske višine približno 1.200 m , večinoma pa na višini 0 - 500 m. Kot druge vrste zraste v višino 3 - 5 m in v širino 2 - 3 m. Gojijo jo v zmernih in tropskih območjih s toplimi poletji in milimi zimami. Najbolje prenaša temperature med 18 - 27°C, lahko pa jo gojimo tudi na področjih z nižjo temperaturo, vendar pa se v takšnih razmerah lahko poškoduje ali zmrzne. Najbolj ji ustrezajo bolj sončna mesta z dovolj svetlobe, lahko pa raste tudi v polsenci. Za uspešno rast je potrebno redno zalivanje in gnojenje.
Gojenje
Fotinija je rastlina, ki jo najpogosteje gojimo zaradi privlačnega videza in zaščite pred vetrom, saj gre za zimzeleno vrsto, katere listi ostanejo nespremenjeni skozi celo leto. Sadimo jo na sončna ali delno zasenčena mesta in kljub temu, da prenese daljša sušna obdobja, je potrebno rastlino vseeno redno zalivati, saj ima najraje dobro odcedna tla. Pognojimo jo enkrat ali dvakrat letno- spomladi ali poleti, uporabimo pa gnojilo, bogato z dušikom. Obrezovanje izvajamo spomladi in jeseni, da ohranimo želeni videz ali skrajšamo rastlino na želeno višino.
Tla
Idealno jo je posaditi v dobro odcedna tla, ki jim je potrebno redno vzdrževati vlažnost Čeprav jo lahko sadimo v skoraj vse vrste tal, ima še vedno najraje ilovnato ali peščeno prst s pH vrednostjo med 6,5 - 7,5. Če je vrednost pH nad 7,5, jo zmanjšamo z dodajanjem kislega materiala, kot so šotni mah, žagovina ali žveplo, ki jih dodamo neposredno v zemljo, nato pa jo zalijemo. Če je pH vrednost nižja od 6,5, jo lahko povečamo z dodajanjem apnenca ali lesnega pepela v zmernih količinah. Tla okoli rastline tudi zastremo z dodajanjem organskih snovi, kot so drevesno lubje, žaganje, kompost in listje, kar zmanjša pojav plevela in poveča količino hranilnih snovi.
Podnebje
Čeprav lahko fotinijo gojimo v različnih podnebnih razmerah, najbolje uspeva v zmernem podnebju brez ekstremne vročine ali mraza, idealna temperatura pa je med 16 - 26 °C, čeprav lahko prenese kratka obdobja s temperaturami do približno 30 °C, vendar ne nad 35°C. Prenese tudi krajša obdobja s temperaturami do -10°C, medtem ko temperature pod -15°C ne prenese. Čeprav jo sadimo kot zaščito pred vetrom, slabo prenaša neposredne sunke močnega vetra, ki lahko povzroči poškodbe listov, lomljenje vej, izsušitev tal ali šibkejši razvoj rastline
Čas sajenja
Fotinijo običajno sadimo spomladi ali jeseni, ko temperature to dopuščajo. Sajenje poleti in pozimi lahko negativno vpliva na rast in razvoj rastline, saj takrat rastlino sadimo v ekstremni vročini ali v ekstremnem mrazu.
Kolobarjenje
Spekter rastlin, s katerimi je možno skupaj saditi in kombinirati fotinijo, je širok, od tega pa je predvsem odvisen končni izgled vrta. Dobro se ujema z drevesi, kot so japonski bor, pahljačasti javor, cipresa, sibirska bugenvilovka, japonska vetrnica in kitajski jesen, v kombinaciji s cvetjem pa se najbolje ujema z vrtnico, žametnico, sivko in nageljom. Nizki grmi bodo ustvarili ozadje, ki bo privlačen okvir za fotinije, manjša okrasna drevesca pa bodo osrednji poudarek na vrtu.
Rastline z bodicami ali listi drugačne barve lahko fotiniji zagotovijo kontrast in vizualno zanimivost. Primeri takšnih rastlin vključujejo bodeče rastline, kot so agava, juka, ali rastline z različno obarvanimi listi, kot je japonski kostanj.
Posadimo jo lahko tudi skupaj s številnimi okrasnimi travami, med katerimi sta najpogostejši pampaška trava in hakonska trava. Zelo dobra izbira je tudi bambus in grmi, kot sta pušpan in lovor.
Rastline, ki jih ni priporočljivo saditi s fotinijo, so tiste, ki ne prenesejo enakih pogojev tal, temperature in vlažnosti. Običajno so to rastline, ki imajo raje kisla tla, kot so azaleje in rododendroni, pa tudi rastline, ki imajo raje bolj vlažne pogoje ali polno senco, kot so praproti in lilije. Sajenje bršljana ob fotiniji ni priporočljivo, ker lahko v zelo kratkem času zasenči fotinije.
Rastline, ki hitro zrastejo v višino, lahko ovirajo rast fotinije in zmanjšajo njeno sposobnost pridobivanja svetlobe in zraka. Primeri takšnih rastlin so velika drevesa, kot sta hrast ali bor, ki blokirajo svetlobo in zrak ter zmanjšujejo kakovost rasti.
Gojitvena oblika
Fotinijo pogosto gojimo kot živo mejo ali okrasno drevo v vrtovih in pri krajinskem oblikovanju. Obstaja več gojitvenih oblik fotinije, odvisno od vrste, ki jo gojimo, vključno s pokončno obliko (Photinia fraseri 'Red Robin'), ki je tudi najpogostejša oblika. Pri tej obliki drevo zraste pokončno in visoko, običajno doseže višino 3 - 5 m, listi so bleščeče zeleni, novi poganjki pa rdeči, kar daje drevesu privlačen videz.
Kroglasta oblika (Photinia fraseri 'Little Red Robin') je gojitvena oblika bolj kompaktne rasti in kroglaste oblike. Običajno doseže višino in širino okoli 1 - 2 m in je primerna za manjše vrtove ali za sajenje v posode. Kaskadna oblika (Photinia x fraseri 'Pink Marble') ima visečo rast in listi so lahko v številnih barvnih odtenkih, vključno z rdečo in rožnato. Drevo lahko doseže višino približno 1 - 2 m, vendar se razprostira v vrsti, kar mu daje kaskadni videz.
Photinia x fraseri 'Red Robin Columnaris' ima ozko stebrasto obliko s pokončno rastjo in kompaktnimi listi. Običajno doseže višino približno 2 - 3 m in širino le nekaj centimetrov, zaradi česar je primerna za sajenje v ozke prostore, kot so uličice ali prehodi. Obstaja tudi pritlikava oblika fotinije (Photinia x fraseri 'Cradle Mountain'), pri kateri fotinija običajno doseže višino le 50 - 60 cm. Listi so gosti in kompaktni, drevo pa je primerno za sajenje v manjše vrtove ali v posode oziroma za prekrivanje tal.
Faza mirovanja
V fazi mirovanja rastlina ne raste, nanaša pa se izključno na zimsko obdobje, ko ne cveti in ne požene novih listov. Med mirovanjem lahko nekateri listi porumenijo in odpadejo, a vse to je del obnavljanja rastline in odveč je bojazen, da bi rastlina ostala brez listov. Rastlina običajno v fazi mirovanja ne potrebuje dodatne zaščite, razen če ni močnih vetrov, ki lahko povzročijo izsušitev tal, v tem primeru lahko rastlino zaščitimo s plastjo zastirke, da ohranimo določeno vlažnost tal, ki ima velik vpliv na koreninski sistem.
Sajenje
Fotinijo sadimo na sončna in dobro odcedna tla, samostojno ali v kombinaciji z drugimi vrstami. Pogosto jo gojimo kot živo mejo, pa tudi kot drevo s kroglasto krošnjo, iz katere pogosto štrlijo rdeči listi in grozdi belih cvetov. Sadimo jo v predhodno izkopano jamo, ki mora biti globlja in večja od sadike, glede na vrsto pa jo sadimo na večji ali manjši medsebojni razdalji. Okoli mesta sajenja je potrebno odstraniti ves plevel, v sadilno jamo pa dodati mešanico zemlje in komposta.
Sajenje sadik
Pred sajenjem sadik je potrebno preveriti pH vrednost tal, ki mora biti med 6,5 in 7,5. Priporočljiva velikost sadike je 60 - 90 cm, posadimo pa jo v približno 30 cm globoko jamo z dvakratno širino koreninske grude. Iz sadilne jame je potrebno odstraniti plevel in nečistoče, pred sajenjem pa je potrebno preveriti koreninski sistem same sadike in ga po potrebi ločiti. Sadiko postavimo v jamo, ki jo rahlo napolnimo z zemljo in potlačimo, da preprečimo nastanek zračnih žepov. Pri sajenju je možno v tla dodati kompost, apno, gnojilo ali humus.
Gojenje na vrtu
Na vrtu fotinijo posadimo na vnaprej določeno mesto, ki je v veliki meri odvisno od namena rastline, ali bo to okrasna vrsta, ki jo sadimo samostojno ali pa gre za sajenje več sadik, ki tvorijo živo mejo. Če jo sadimo kot živo mejo, je medsebojna razdalja med sadikami običajno približno 60 cm, medtem ko naj bo razdalja od objektov 60 - 150 cm. Če gre za večjo vrsto, mora biti razdalja večja, še posebej, če je posajena v bližini zidov ali ograje.
Gojenje v rastlinjaku
Fotinija ni klasična rastlina, ki se jo poseje in kali v rastlinjaku, je pa rastlina, ki lahko v rastlinjaku preživi nekaj časa. Podobno velja tudi za fotinijo, ki jo posadimo v posodo in pozimi ter pri nizkih temperaturah prinesemo v zaprt prostor, še posebej, če je posajena na območjih, kjer je malo možnosti za preživetje zimskih razmer.
Sama rastlina je lahko v rastlinjaku skozi vse leto, če so le izpolnjeni pogoji glede temperature, ki naj bo med 18 - 25°C podnevi in 13 - 18°C. C ponoči. Zaradi nevarnosti pregrevanja je rastlinjak priporočljivo postaviti na južno ali jugovzhodno stran.
Gojenje v posodah
Uspešno jo lahko sadimo in gojimo tako v posodah kot na odprtem terenu, pred sajenjem pa je potrebno izbrati primerno posodo, ki je dovolj velika za rast rastline in ima drenažne luknje za odtekanje nepotrebne količine vode. Pri izbiri posode je potrebno paziti na velikost posode, katere premer naj bo vsaj 50 cm, posoda pa naj bo glinena, betonska, keramična ali lesena.
V posodi, v katero nameravamo posaditi fotinijo, morajo biti tla rahla in bogata s hranilnimi snovmi, kar lahko dosežemo s kombinacijo komposta ali šote, peska in šote za rože. Ta kombinacija bo omogočila zadrževanje določene količine vode, odvajanje odvečne količine vode in ohranjanje strukture tal.
Vzdrževanje nasada
Nasad fotinije vzdržujemo z rednim zalivanjem, gnojenjem in odstranjevanjem plevela okoli rastlin. Z obrezovanjem podaljšamo življenjsko dobo rastline in ohranimo zdravje rastline. Z odstranitvijo okuženih vej sadike rešimo pred propadanjem in širjenjem bolezni na druge sadike. Sadike lahko oblikujemo v različne oblike, največkrat v obliko krogle pri vrhu drevesa.
Nega
Fotinija je hitro rastoča rastlina, za katero so značilni temno zeleni listi, ki so prisotni skozi vse leto, čeprav lahko posamezni listi odpadejo, kar pa ne bo vplivalo na celoten videz rastline. Redno gnojenje in zalivanje pomagata rastlini ustvariti nove liste in cvetove, ki se predvsem spomladi tvorijo v obliki majhnih grozdov na konicah vej.
Čeprav jo sadimo kot zaščito pred vetrom, to ni rastlina, ki bi prenesla neposredne in močne sunke vetra, ki lahko izsušijo zemljo in lomijo veje. Ne glede na to, da v fazi mirovanja prenese nižje temperature, tla raje zastremo, da ohranimo določeno vlažnost in preprečimo vdor večje količine vode.
Zalivanje
Najbolje uspeva v dobro odcednih tleh z zmerno vlažnostjo, zalivamo pa jo po potrebi, le da tla ne smejo biti premokra. V poletnih mesecih je potrebno rastlino zalivati pogosteje, približno 1 - 2 krat na teden, še posebej zato, ker se zemlja v tem obdobju zelo hitro izsuši.
Jeseni jo zalivamo približno enkrat tedensko ali celo redkeje, potrebno količino vode pa lahko določimo s stalnim spremljanjem rastline in tal - če so tla suha, rastlina potrebuje zalivanje. V sušnem obdobju je potrebna količina vode približno 2 - 3 l na sadiko.
Fotinija, ki raste v posodi, zahteva različne količine vode, ki bodo odvisne od velikosti posode. Če se na površini nabira voda, je to znak, da je bilo porabljene preveč vode, tako na primer posoda s premerom 10 - 15 cm prenese 0,5 - 1 l vode, posoda s premerom 20 - 30 cm pa prenese 2 - 3 l vode.
Gnojenje
Fotinija je rastlina, ki jo je najbolje gnojiti trikrat letno - spomladi, poleti in jeseni. Za gnojenje lahko uporabite gnojila, bogata z dušikom, kalijem in fosforjem. Gnojilo, bogato z dušikom, se uporablja spomladi, saj je idealno za spodbujanje rasti novih listov in se običajno uporablja v razmerju 10 - 10 - 10.
Poleti, po koncu cvetenja, uporabimo gnojilo, bogato s kalijem in fosforjem v razmerju 10 - 20 - 10 za bolj zdravo rast korenin in pripravo rastline na čas mirovanja. Jeseni uporabimo gnojilo, bogato s kalijem, za izboljšanje odpornosti rastlin na sušo in mraz v razmerju 0 - 0 - 60. Če uporabljamo tekoče ali zrnato gnojilo, je priporočljivo uporabiti 50 - 100 g na rastlino.
Obstajajo tudi naravna gnojila, ki so idealna za gnojenje tudi katere koli druge vrste rastlin poleg fotinije - to so kompost, hlevski gnoj in morska trava.
Razmnoževanje
Čeprav je fotinijo tehnično mogoče razmnoževati s semeni, ta metoda pogosto ni uspešna in ni pogosto v uporabi. Najpogostejši načini razmnoževanja fotinije so potaknjenci, poganjki in cepljenje. Pri razmnoževanju s potaknjenci je potrebno poleti ali jeseni vzeti potaknjence dolžine 10 - 15 cm in jih položiti v substrat iz peska in šote, nato pa jih zaliti. Ko se korenine razvijejo, je možno presajanje.
Če bomo rastlino razmnoževali s poganjki, jo enostavno odstranimo in presadimo na drugo mesto, pri razmnoževanju s cepljenjem pa potaknjence fotinije združimo s podlago kakšne druge rastline, ki ima razvit koreninski sistem.
Presajanje
Pred presajanjem je potrebno izkopati jamo, ki je dovolj velika, da je v njej prostor za celoten koreninski sistem, v izkopano jamo pa dodamo kompost ali drugo organsko gnojilo. Najmanjša višina sadik za sajenje je lahko 5 - 10 cm, idealna pa je 30 - 60 cm. Zemljo okoli rastline je potrebno, preden odstranimo sadiko, obilno zaliti, da rastlino lažje odstranimo in preprečimo poškodbe korenin. Fotinijo posadimo v novo jamo, kjer prst enakomerno razporedimo in nato zalijemo. Pred tem lahko tla zastremo, da ohranimo primerno vlažnost in preprečimo rast plevela ob dnu rastline.
Obrezovanje
Fotinijo obrežemo, da ohranimo ali dosežemo bolj zdravo rast rastline. Izvaja se spomladi, ko ni več nevarnosti pozebe, tik pred začetkom rastne sezone. Pri obrezovanju odstranimo odmrle, stare in obolele veje ter veje, ki kvarijo že doseženo obliko. Zelo pomembno je upoštevati, da med obrezovanjem ne smete odstraniti več kot 1/3 rastline, saj to povzroči poškodbe rastline.
Svetuje se postopno oblikovanje rastline skozi leta in čeprav je glavna rez priporočljiva enkrat letno, lahko skozi vse leto odstranjujete manjše veje, ki kvarijo želeno obliko in velikost rastline.
Pomlajevanje
Fotinije ne pomlajujemo vsako leto, ampak vsakih 3 - 5 let. Namen je ohranjanje zdravja rastline, ki pa je ne smemo pretirano pomlajevati, saj to lahko povzroči stres. Stare in nezdrave veje odstranimo z ostrimi škarjami ali žago. Posebej je potrebno biti pozoren na veje na dnu, torej tiste, ki rastejo preblizu tal. Druge veje je potrebno skrajšati na polovico dolžine in jih za spodbujanje rasti porezati nad brsti. Po obrezovanju je potrebno rastlino pognojiti in zaliti.
Redčenje
Preden se lotimo redčenja, je potrebno rastlino natančno pregledati, da ugotovimo poškodovane in obolele veje ali veje, ki kvarijo obliko in velikost rastline. Uporabimo enako orodje kot pri pomlajevanju, odstranimo pa vse do zdravega dela veje. Možno je tudi odstraniti nepotrebne liste in tako zagotoviti boljše kroženje zraka in svetlobe skozi rastlino. Po redčenju, ki se izvaja enkrat letno, je potrebno rastlino zaliti in pognojiti.
Zaščita pred vetrom
Fotinija je občutljiva na vetrove, predvsem mlade rastline, ki še niso dovolj ukoreninjene, ali rastline, ki jih sadimo na odprta in vetrovna območja. V takih primerih je priporočljiva uporaba zaščite, da zmanjšamo stres za rastlino in morebitno škodo. Izpostavljenost rastline vetru lahko zmanjša pravilna izbira mesta sajenja. Priporočljivo je izbrati zaščiteno mesto na vrtu ali za zidom, ograjo ali drugimi visokimi rastlinami, ki bodo nudile zavetje pred vetrom.
Zaščitni materiali, kot so zaščitne mreže, zavese ali stene iz blaga, se prav tako lahko uporabljajo za zmanjšanje količine vetra, ki doseže rastlino, prav tako pa tudi žive meje, grmovje ali drevesa. Te rastline delujejo kot ovire, ki upočasnjujejo pretok zraka in zmanjšujejo škodljivi vpliv vetra na rastlino.
Zastiranje tal okoli korenin lahko pomaga ohraniti vlago v tleh in zmanjšati izsušitev zaradi vetra ter dodatno zaščiti korenine pred mrazom in vetrom.
Zaščita čez zimo
Fotinija je hitro rastoča rastlina, ki jo je enostavno vzdrževati. Za pripravo na naslednjo sezono je potrebno rastlino pravočasno in pravilno obrezati, da spodbudimo rast novih vej. Fotinijo gnojimo z gnojilom, bogatim z dušikom, kalijem ali fosforjem, najboljši čas za začetek gnojenja pa je pomlad. Pozimi je potrebno rastlino zaščititi z debelejšo plastjo zastirke, da preprečimo zmrzovanje in poškodbe korenin, ki se nahajajo plitvo pod zgornjo plastjo zemlje. Ob koncu sezone, s prihodom zime, je priporočljivo porezati poganjke, da preprečimo poškodbe vej zaradi snega in ledu.
Bolezni
Fotinija je relativno odporna na razne bolezni in škodljivce, vendar pa so za to vrsto značilne določene bolezni, na primer glivična okužba listov, ožig in pepelasta plesen.
Glivična okužba listov
To vrsto bolezni povzroča glivica Entomosporium mespili. Napade olesenele vrste rastlin, kot so fotinije, jablane in hruške, povzroči pa nastanek rdečih peg na listih, ki se postopno razširijo in porjavijo, kar sčasoma povzroči odpadanje listov. Pri rastlinah, ki obrodijo, lahko vpliva na količino in velikost plodov ter ustvarja rdeče lise na površini samega ploda.
Bolezen se lahko z listov prenese na veje in povzroči sušenje, najboljša preventiva proti bolezni pa je zmanjšanje zalivanja in zagotovitev dobrega kroženja zraka, kar bomo dosegli z rednim redčenjem. Za odpravo te okužbe lahko uporabimo številne kemične fungicide, pa tudi naravna sredstva, kot so soda bikarbona, beli kis, izvlečki česna in ingverja.
Ožig
Ožig je bolezen, ki jo povzroča bakterija Erwinia amylovora, kaže pa se s pojavom rjavih listov, cvetov in vej, kar pogosto spremlja tudi odpadanje okuženih listov. Bolezen se z dežjem, vetrom in orodjem zelo hitro razširi na druge sadike, medtem ko prenos bolezni preko korenin ni tako pogost.
Da bi preprečili širjenje bolezni, je potrebno odstraniti okužene dele rastline, orodje pred uporabo razkužiti in rastlino redno vzdrževati z zalivanjem, gnojenjem in obrezovanjem. Za preprečevanje nadaljnjega širjenja bolezni se uporabljajo bakterijski fungicidi in antibiotiki, kot je streptomicin. Naravni pripravki, ki lahko pomagajo v boju proti tej bolezni, so izvleček česna, olje čajevca, neemovo olje ali na primer kisla voda, pridobljena iz fermentiranega mleka.
Pepelasta plesen
Pepelasta plesen oz. pepelovka je bolezen, ki jo povzroča glivica Sphaerotheca pannosa in je značilna za vrste iz družine rožnic. Bolezen se lahko zelo hitro širi, zato je potrebno redno vzdrževanje rastline. Simptomi pepelaste plesni na fotiniji so vidni kot bele praškaste snovi na vejah, listih ali katerem koli drugem delu rastline, prizadeti deli pa lahko oslabijo, pride do defoliacije listov, ki sčasoma odpadejo. Premočna okužba lahko povzroči odmrtje celotne sadike.
V boju proti tej bolezni se uporabljajo številni naravni in kemični fungicidi, kot so neemovo olje, bakrov sulfat in žveplo.
Škodljivci
Fotinija lahko privabi številne škodljivce, zaradi katerih lahko posamezni deli rastline propadejo, kar povzroči neprivlačen videz rastline, ki je še bolj izrazit, če je na istem mestu posajenih več sadik. Poleg tega lahko zlahka okuži tudi druge sadike v svoji okolici. Pogosto jo napadejo škodljivci, kot so listne uši, podlubniki, krasniki, resarji in mrežaste stenice.
Listna uš
Listna uš (lat. Aphidoidea) je škodljivec, ki se prehranjuje s sokom rastline in ustvarja lepljivo maso, imenovano. medena rosa, ki na okuženih delih povzroči pojav plesni in razrast glivic. Posledica je počasnejša rast, defoliacija in odpadanje listov, kar lahko privede do odmiranja rastline. Listne uši lahko odstranite ročno, z brisanjem listov z mešanico mila in vode, z uporabo mentola ali neemovega olja. Obstajajo tudi številni insekticidi ( npr. malation, imidakloprid ali acetamiprid)., ki se vam pomagajo iznebiti tega škodljivca.
Podlubnik
Podlubnik (lat. Scolytinae) je vrsta škodljivca, ki lahko močno vpliva na zdravje rastline, zlasti fotinije. Prehranjuje se z lubjem drevesa, s čimer ga poškoduje in zmanjša se dotok hranilih snovi v vse dele rastline. Glavni simptomi so pojav lukenj v lubju, sprememba barve listov, sušenje vej in njihovo odpadanje ter počasnejša rast. Glede na to, da se škodljivec pogosto nahaja globoko pod lubjem drevesa, delovanje insekticidov nanj nima večjega vpliva, zato je potrebno rastlino redno pregledovati, da lahko opazimo morebitne spremembe. Vendar pa lahko uporaba permetrina ali imidakloprida nekoliko omeji aktivnost podlubnika.
Krasnik
Krasnik (lat. Buprestidae) je vrsta žuželke, ki se prehranjuje z lubjem drevesa, njegovo delovanje pa lahko zelo vpliva na kakovost rastline, saj ustvarja luknje v lubju, povzroča sušenje listov in vej ter šibkejšo rast rastline. Tako kot podlubniki se večinoma nahajajo pod lubjem, zato jih težko opazimo. Insekticide, ki jih uporabljamo za zaščito pred podlubniki, lahko uporabimo tudi za zaščito pred krasniki, večinoma pa so na voljo v obliki pršil, granul ali praškov.
Resarji
Resarji ali tripsi (lat. Thysanoptera) so majhne žuželke, ki se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, pogosto pa jih najdemo na travnatih površinah. Povzročijo resne težave, saj se na listih pojavi srebrna barva, povzročijo pa tudi defoliacijo listov, njihovega propadanje in propadanja celotne rastline. Zatiramo jih lahko z insekticidi, kot so piretroidi, organofosfati in neonikotinoidi. Insekticidi, ki se uporabljajo na naravni osnovi, so neemovo, česnovo ali evkaliptusovo olje, mešanica mila in vode. Resarje pa lahko preženejo tudi plenilske žuželke, kot so pršice in gosenice.
Mrežaste stenice
Mrežaste stenice (lat. Tingidae) z značilnim čipkam podobnim omrežjem žilic na krilih, so škodljivci, ki prizadenejo zdravje in videz rastline z ustvarjanjem drobnih belih lis na listih. Ob večjem napadu se listi posušijo in odpadejo, kar na koncu vodi v nevarnost propada celotne rastline. Najboljša preventiva je redno pregledovanje, pravilno zalivanje in gnojenje. Škodljivca lahko odstranite ročno s pinceto ali vatirano palčko, namočeno v alkohol. Za zatiranje so na voljo še kemični in naravni insekticidi, kot so rastlinska olja, permetrin ali bifentrin ter plenilci, kot so pikapolonice in gosenice.
Uporaba
Fotinijo večinoma uporabljamo kot okrasno rastlino na vrtovih, kjer jo najpogosteje gojimo kot živo mejo in zaščito pred vetrom, nekatere vrste fotinije pa lahko uporabljamo tudi v tradicionalni medicini.
Nabiranje
Fotinija cveti spomladi, plodove pa obrodi jeseni, ko jih tudi nabiramo. V prehrani večinoma niso uporabni. Ko dosežejo polno rdečo barvo (konec jeseni ali v začetku poletja), jih nabiramo v okrasne namene tako da jih odtrgamo z vej. Pri nabiranju je priporočljivo nositi zaščitne rokavice.
Sušenje
Plodove fotinije operemo v hladni vodi, nato pa jih posušimo z brisačo ali pa jih preprosto položimo na krožnik ali papirnato podlogo, dokler se popolnoma ne posušijo, kar lahko traja do enega tedna, odvisno predvsem od zračne vlage. Posušene plodove lahko postavite v posodo ali v vazo, ki se nahaja na hladnem in suhem mestu, odmaknjena od neposredne sončne svetlobe. Plodovi fotinije sčasoma izgubijo svojo barvo in dekorativno vlogo.
Medicina
Čeprav je fotinija okrasna vrsta rastline, je znano, da se na primer japonska fotinija uporablja pri težavah z grižo in zlatenico, medtem ko se nazobčana fotinija pogosto uporablja kot diuretik, antipiretik in poživilo. Liste planinske fotinije uporabljamo pri bolečinah v trebuhu in kot sredstvo za izpiranje okuženih ran, plodove celolistne fotinije pa pri prebavnih težavah.
Zanimivosti
Poimenovanje fotinija izhaja iz grške besede photeinos (svetel, bleščeč) in se nanaša na sijaj listov te rastline.
Zaradi rdečih jagod je izjemno privlačna za ptice. V kitajski mitologiji velja za simbol dolgoživosti in modrosti, v japonski kulturi pa se uporablja pri okrasitvi templjev in svetih krajev. V preteklosti so iz semen fotinije izdelovali lepljivo snov za lovljenje ptic.
Prve primerke fotinije so vzgojili v Franciji v 19. stoletju in naj bi obstajalo približno 60 vrst, čeprav jih je do zdaj znanih okoli 30.
Rod Photinia je prvi opisal francoski botanik Jean-Baptiste Lamarck leta 1786, prvi zapisi o uporabi fotinije v krajinski arhitekturi pa izvirajo iz Kitajske v času dinastije Tang, medtem ko so jo na Japonskem gojili v 17. - 19. stoletju v obdobju Edo.
Foto: jackmac34 / Pixabay
Dodaj odgovor